kompleksna bruhica nenavadnih simptomov

Moji procesi aklimatizacije se ne spreminjajo. Prvi dan ostajam depresivna, bašem se z junkom, buljim v zgodbe fiktivnih oseb, da pozabim na svojo. Malo uredim reči, v vsakem prostoru vzpostavljam svoj režim nazaj, markiram po kotih s svojimi feromoni, da se ve, da je ta glavna baba doma in da ta glavna baba začuti nazaj svoj dom, Predensam teren, da vidim, če je še vedno vse enako trdo in z istimi ovirami. Potem odzombikorakam po opravkih, odkljukam fampyro, Sonjo in vesoljsko postajo na koledarju, delujem robotsko, nikoli prav preveč pri stvari. Četrti dan sesam, drgnem, prestavljam tisti dve rastlini, ki ju še imam, si oddahnem, da je tretja tako ogromna, da je ne morem. Potem spečem nekaj krušnega. 
Če odmislim nočno seanso tresočih notranjih organov in vrtečih možganov z nemirnimi očmi, globoko dihanje in silovito razbijanje srca – ne zaradi zaljubljenosti, sem okej. Več teh seans, tudi čez dan, je bilo, sumim, da zgoraj omenjena fampyra nekaj dela. Bilanca letošnjega mehurčkanja je na eni strani bolj skromna, ker sem bolj malo plavala, telovadila in se sprehajala, sem se pa več družila. Če popredalčkam letošnjih štirinajst dni v tri kategorije, ki sem jih nastavila zadnjič, dodala sem še četrto, je stvar stala takole:

Novih stikov: ogromno. Še Boruta bi znala pogrešit, če ne bi pretiraval s svojimi creepy serbusovskimi povabili na čaj. Zadnji večer sem spoznala celoten gang petega štuka, eno taužentrožo sem si izborila, ko sem razjasnila, da sem že dolgo polnoletna. Izven emesovskega okolja sem enemu spletnemu nickname-u in fb profilni fotki prilepila še obraz z vso mimiko in kretnjami (čeprav bi si tega morala ohranit še iz enega daljnega večera ob jelly vodka shotih) ter spoznala še njeno potomstvo, kar me je prav prijetno obogatilo – to je ta nek višji level spoznavanja ljudi preko www-jev in afen, ki jih ni za podcenjevat.
Vreme: sončila sem se samo pod lučko, ki se gre polikromatsko fototerapijo. Sicer je deževalo.
Dosežki: ozdravila sem si prehlad v štirih dneh, S pomočjo zgornjih umetnih žarkov je moj nos postal predihan v dveh dneh. Prebrala sem novih dvajset ali trideset strani Goebbelsovega tajnega dnevnika, ki nesramno navezuje tematiko na aktualno dogajanje in straši, kako hitro se lahko scenarij ponovi in kako se človeštvo na podlagi zgodovine lahko ne nauči ničesar. Za sladico sem si pogledala dve sezoni političnih spletk in človeške brezbrižnosti.
Zanimivosti: shujšala sem od pol do ene kile, čeprav sem jedla veliko in velikokrat, s sabo sem si prinesla škatlo mojih ovsenih piškotov, malo prismojenih na spodnji strani, ker sem vedela, da bom eno uro pred večerjo tresoče lačna. Še celo vrečko čipsa sem šla iskat na spodnji avtomat. Za en prst veliko vrečko sem dala evro dvajset. Odlična odločitev je bila, da sem s sabo vzela kuhalnik vode in par škatel čaja.
Vrnila sem se v zelo hejterski svet. Skrajno razočarana sem nad sodržavljani. Eni tupijo o ograjah, drugi o Evropi brez meja, na koncu so krivi Hrvati. Nobeno mnenje ni pravo, vsi so pametni s svojim, eni spet ksenofobni, drugi nestrpni do nestrpnežev. Spet sem na strani objektivnosti, da je med črno in belo vsaj še petdeset odtenkov sive (to uporabim zato, ker je moderno) in to je vse, kar sploh še povem na to temo. Čeprav so moji senzorji za provokacije ali resnično omejene sklepe, prazne marnje, večinoma že apatični, občasno še vedno znorim. Seveda tudi jaz verjetno poznam samo odstotek, morda napačen odstotek, poznam pa svojo odprto glavo z zgodovinskim vpogledom in s krasnim občutkom za soljudi. Predvsem imam široke joške, o katerih košarica B nič ne pove!
Najprej pa plačam svoj simobil.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: