Trenutno rada gledam nesnago na predpražnikih drugih ljudi.

Odprte imam vsaj tri objave, tako humorno nekaj na pol napisane, pa mi ne grejo pri zaključevanju. Nimajo nobenega smisla, nobene niti, nobene ugotovitve ne potegnem ven. Eno golo čvečenje v tri krasne predstavljajo. Kako sem izgubila motivacijo za kuhanje (pa najbrž za vse ostale življenjske procese tudi), kako sem jo potem dobila nazaj (samo motivacije za vse ostalo ne), kako sem se ob gori lekarniških papirnatih vrečk, napolnjenih s posušenimi koreninicami, listki in cvetki in pravimi sadeži zdravilnih rožic spravila k sortiranju in mešaniju čajev v kovinske konzervice za zimo in za prehlad in za sečila in za dušo in za jetra in potem kar naenkrat – kako se sprašujem spet znova in znova o svojem obstoju in koristnosti in dobroti … A sem še dober človek, kljub temu, da včasih skoraj grdo govorim o ljudeh, ki jih imam v enem delu svojega življenja prav zelo rada? A sem vsaj zato še dober človek, ker se zavem svojega preostrega jezika, ki se ob pogovoru spremeni v super sladkega, potem pa kmalu spet postane strupen? Ker se potem kar ugriznem, se zamislim in obljubim, da tega ne bom več počela. Močno razočarali so me nekateri ljudje v tem življenju, v bolj oddaljeni in v precej bližnji preteklosti. Večinoma o teh ljudeh skušam povedat čim lepše stvari zavoljo časa in prostora, uigrat objektiven ton, poskušam razumet, poskušam predstavit še njihovo plat zgodbe, zadnji čas sem pa kar malo zlobna pa neprizanesljiva. Prehitro subjektivno zaključujem celo. Potem si rečem, da kaj me briga. Imam še vedno tega mojega sospalca in dva črna mačjedlaka.
Ni panike, če se ti kdaj kolca. Ne mislim resno. Občutljiva sem zdaj, ker sem nezadovoljna, to je vse. Iščem uteho v pomanjkljivostih drugih ljudi, da se počutim boljše. Čisti princip nesnažnega predpražnika pred mojimi vrati, ko raje pogledam k sosedu, da vidim, če ima on več listja in na pol obžrtih mišk na pragu. Zdaj dajem svetu popoln dokaz, da ta fenomen obrekovanja zaradi lastne nestabilnosti zares obstaja. Nikomur pa ne želim škoditi, do nikogar ne želim bit dvolična … In načeloma nisem. Ker sem kar usmerjena naravnost, samo včasih zmanjka priložnosti za to. Ko bom nekaj naredila zase v samoaktualizacijskem smislu, ne samo pojedla dobrega burgerja in pogledala full hd filma na novi not too smart televiziji, ne bom toliko glodala v stvari, ki se me ne tičejo toliko in ne bom šraufala po odnosih, ki se morda sploh niso izkrivili, ampak so samo nekako v pavza-mood padli.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: