Ljubiteljica metafor in oklepajev

Na eni točki se pa potem počutim, da se počasi fotošopiram nazaj v pravo mene, Vesoljko, z oblekico za deset evrov vred. Je že jasno, da potrebujem teden … Dober teden, da spet umirjeno zadiham kisik s sicer utečenim dihalnim konceptom pa da dobim nazaj tisti svoj pogled s pravo mero racionalnosti in objektivnosti (in posmeha!). Da pretipam vsa področja svojega teritorija, da le ne čaka kje kakšna kovinska past, ki bi me zagrabila za taco in izstradala do prosjaške in hlastajoče faze, ki je običajno za okolico obupna in izsiljevalska in zato res ne prinese nobene reševalne vaeje.
Ko spečem svoj prvi kruh po dnevih mučnega prelaganja svojih koščenih kilogramov z vso psihično navlako, ki nosi tudi težke (samopomilovalne, neperspektivne, usmiljenja vredne) ideje v smislu “oh, kako sem v resnici sama in nikogar nimam” (zraven klicarim cifre najljubših ljudi, ki me prepričujejo v obratno), in “oh, kako nikoli ne bom izšla ven iz te pasivne pur pene” (pa začnem listat po knjigi o skrivnostih življenja, moči misli, zakonu privlačnosti, ki misli pretvarja v stvari), in “oh, kako bom ostala družbeno nekoristni fenomen s crazy cat lady karakterjem” (počoham enega, počoham drugega in na svojem hrbtu nesrečno otipam črtaste ranice, ki nakazujejo mojo funkcijo živega praskalnika za mačke) … No, ko spečem svoj prvi kruh s tangzhong testom (smešna reč: lepljiva kepa, ki domačemu kruhu reče, da je kot iz pekarne, svežino in mehkobo ohrani dlje, za želodec pa predstavlja nočno moro), uničim še zadnji tesnobni žebljiček, ki je kljuval v mojo zavest, da pokrpana lahko približno užijem dni, bivanje, prihodnost. Vsaj toliko, da sem v kondiciji za kovanje načrtov, v kondiciji za to, kar sem dva meseca varno potiskala pod ilovico.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: