Dovolj je. Poišči tisti ciničen odnos do življenja in povečaj jakost samoironije in tistega hecnega pogleda na svet, ki si ga neznano kdaj odvrgla neznano kam (pri tem je “nezano” prehitro izrečeno in “neznano” pravzaprav pomeni tisti srečen balonček, v katerem si lebdela predolgo in ko je počilo in si sunila ob tla, je bilo težko nazaj realnost zadihat s klimatizirano mero parodije). Potrebuješ to reč, ker podopustniška depresija, identitetna kriza in prihajajoč dogodek s sluzasto poparčkano perjadjo okrog in okrog, ti pa boš sedela za mizo s samskimi, ne bodo pripeljali ven ravno zdravega pa nasmejanega bitja. Ampak razvalino, ki ne bo upala več vstat s stola, saj se bo bala, da ne zna več hodit.
Plesala boš, ne jamraj. Čeprav v mislih in bo možganska spužva postala woofer tvojih notranjih superbeatov. Mirno in z odprtimi očmi … Očesom … Boš spremljala parado popolnih zvez v prostoru, se malo vzvišeno muzala in srdito pritiskala na star telefonski tipkalnik, da si boš vse svoje genijalne zamisli in opažanja ohranila za poročilo naslednji dan. Namesto vina boš srkala kafe. Močen kafe, da boš naslednji dan primerno zmačkana in bodo vsi tisti posiljevalci z alkoholom dol popadali še kako pred tabo. En hudo kreativni splet v tvoji glavi te bo rešil, ti bo zagnal kisika po žilah, ti bo zravnal zabrazgotinjene izrastke, ti bo pomagal, da se zarežiš v vsakdan. Čudovito bo.
Tako ti to zmoreš. Veliko heca na svoj račun, nekaj heca na tuj račun, opisat vse to na glas, da še ostali potrenirajo tistih par smejalnih mišic … Pa bo. Pa bo multipla skleroza spet tista uboga sirota, ki je dobila tebe in ne obratno. Pa bo vsa patetika postala en blazen komičen roast, na katerem se bo … Pilo kafe.