Kako je FB ukradel BD …

… In kako en dober mesec stlačit v samo eno objavo.

Še dobro, da sem se vsak dan vsako poletje do nekaj let nazaj bila prisiljena matrat s skledo borovnic, da sem se povsem podzavestno in nehote zasvojila z njimi. Poseben užitek prinašajo in letos sploh niso kisle. Delam borovničeve smutije, delam borovničevo-ribezove mafine, delam borovničeve pite in jem češnje. Pravzaprav ta trenutek ob še dodatni podpori strašnega zvarkovskega redbulla, piškotov z vijolične poroke in pravih belgijskih bombonov doživljam pravi sugar rush, ura je ful ponoči.

Navdahnjena s strani Zapečenega kruha se največ poje sem naredila svoj prvi kruh z drožmi, v bistvu ravno preden so mojo vaginalno favno in floro osvojile horde glivic. Brezkvasni kruh prav nič ni pomagal v boju proti štali, ki so jo povzročili brezvezni amoksiklavi. Doživela sem prvo dekliščino, starša pa še zadnjo svečano podelitev diplome svojih otrok (vsaj jaz se ziher ne bom več spustila v to sago). Dekliščina je bila zares lušten, enostaven, udoben in brezskrben uvod v vijolično poroko med vijolično kitko in vijolično kravato. V vijolično tudi zato, ker rdeča ne bi prišla v poštev.

Uspelo mi je sami vzleteti, leteti in pristati v pravi državi. Še prej pa imeti piknik v parku, vetrovno kruzati s čolnom po kanalih, piti pivo v najbližjem mlinu, ki je pivovarna. Odkriti poffertjes – male palačinke, za katere potrebujem samo posebno ponev, pa jih naredim doma, jesti pomfri, humus, “holandski toast”, kozji sir in čokoladne mrvice. Imeti peanut butter-jelly time, piti brezalkohono vino in praznovati osemidvajsetko na eni od streh neluksuznega dela Amsterdama, kjer soba stane samo sedemstopetdeset evrov na mesec. Prižgati joint za popolno nizozemsko izkušnjo. Pogledati prvo True Detective sezono in prebrati par elektronskih strani ob najbližjem kanalu. MS fiksira tudi v tujem mestu … Še bolj. Skozi vse stadije sva šla z mojim gostiteljem – imela sva se romantično, imela sva se strastno, imela sva se sluzasto zaljubljeno, potem pa tudi sitno, godrnjavo in nasršeno. Izkoristila sva se le!

Ob tresku nazaj v slovensko realnost sta se me najbolj razveselila kosmata črnuha. Eden je bolj na izi, kot vedno gangster, ta drugi izraža obsedeno motnjo s cartanjem in je že prav utesnjujoče. Ukvarjam se tudi z razbolhanjem. Razbolševanjem. Razbolhotenjem. Mislim, da imata bolhe.

Sicer pa delam na tem, da vključim en malo bolj “dol mi maha” gumb za ena stanja … Aaaaa, kar malo jezno in razočarano in žalostno me špika tam med pljučnimi mehurčki in srčno stiskalko, tam pod levo joško, ko v mislih analiziram vse dogodke, vse nezaključene dolgove, vse izrečene in zaprisežene trditve, vsa modra razglabljanja, strinjanja, ustvarjanja izpiljenih psiholoških profilov in … Obrekovanja, nič zlohotna, ampak še kako potencirana možnost tega, kako kmalu še sama pridem na listo. Ali pa ne, mogoče so samo moje utvare, preveč emocionalni zaključki? Bi rekla, če sem že človek, ki gre težko naprej z nekim nerazčiščenim odnosom – predstavljaj si zalepljen zvečilni gumi na tvojem najljubšem podplatu!

Postanem vesela, da mi v slušalkah odzvanjajo besede SDS-ovcev, zaradi katerih sem še malo bolj jezna. Jeza na objektiven člen je vedno tista prijazna, zadovoljujoča jeza, ki se ji lahko malo posmehneš, čeprav bi najraje klofnil tisti ksiht, ki se kaže na ekranu. Politika je navsezadnje lahko en dober filter za popolnoma osebne frustracije in to sploh ni slabo. Politika je pravkar dobila malo bolj prijazen prizvok.

Zdaj, če tekom tega mojega pretiranega cukrovanja nisem fasala hudega diabetesa in ne bo treba na amputacijo recimo palca na nogi, jutri zmiksam smuti z listi rdeče pese. Da malo zdravo zacirkulira kri v meni.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: