Spomladanski detox, korak II. ali III., in IV. in V.

Zdaj, ko malo zanalašč na kraj dajem razmišljanje o zaposlitvi, tisti ta pravi, ki v dandanašnji državi predstavlja že hudo ogrožen pojav in je že čista iluzija samo razmišljanje o razmišljanju o njej, kaj šele ob predpostavki, da se na kar dveh področjih kategoriziram pod ranljive skupine, naprej izkoriščam nesterilno okolje in kramo na mojem podlobanjskem podstrešju – da se moram poiskat, pravim, ugotovit nov motiv za imeti stalni naslov na tej Zemlji. Čiščenje, razstrupljanje imenujem ta proces. Spomladansko lahko, ker je ravno pomlad in ker sem tudi metaforično prilezla iz temne in ledene dolge zime.
Prvi korak je bilo zapreti soško poglavje, poiskati minuse in pluse in potegniti črto, kako je naš inštitut za rehabilitacijo en super pameten inštitut, ki bolnika poskuša čim bolj celostno poskenirati in mu pomagati, da kar se da zapolni manko, ki ga je pridobil preko nezgod, bolezni in drugih okoliščin.
Drugi korak je bilo sortiranje navlake, ki se je na moje čakre usedla skozi leta mojega življenja. “Za stran”, “V hibernacijo za nadaljnjih par let”, “Za trenutno uporabo in preživetje”, so se glasila imena kontejnerjev – pod zadnjega zagotovo spada sto evrov, ki sem jih kar tako našla v eni izmed kuvert med papirnato kramo starih pogodb, računov in voščilnic (in seveda je bila v tem konkretnem primeru uporaba takojšnja, evrov ni več, na vznemirljivo najdbo, za katero sem s prvim prebliskom menila, da je ponarejena, sem po nekaj dneh že povsem pozabila). Drugo presunljivo odkritje mi je pomagalo pri pomiritvi najbolj iritirajočega živca, ki se pojavi ob izgubi nekaj let spominov v obliki fotk (fotke so mimogrede zame od vedno najdražji in v bistvu edini relevanten spomin) – digitalnih fotk, ki so tekom let in milijon prenosov med računalniki pristali v brezničju. Nekoč sem bila očitno vseeno toliko pri pameti, da sem vse skupaj po hrčevsko zapakirala na CD in DVD ploščke ter jih pospravila v povsem logičen predal, med ostale že razvite fotke iz dobe lova in nabiralništva. To me je v bistvu spomnilo, da bi lahko enako naredila z gigabajti fotk iz moje sodobne zgodovine (hrček sploh nima tako zelo slabe konotacije) … Kakorkoli, zadihala sem – z osvobojenimi čakrami in pomirjenim živcem.
Pri tretjem koraku imam še vedno nogo v luftu (dobra vaja za ravnotežje). Ja, saj je stanovanje zdrgnjeno in spolirano z najinimi čistili in je tudi že označeno z najinimi vonjavami, v odtoku so tudi samo še najine kocine in lasje, še vedno me pa zasleduje občutek, da še ni vse očiščeno prisotnosti prejšnjih uporabnikov teh prostorov pa čeprav gre morda samo na imaginarno auro. Po mojem je čas tisti, ki jo bo zagarantirano odstranil, a? Res je, da stenske čačke v dnevni sobi še čakajo na beljenje, prav tako kuhinjske stene na močnejše odtenke … Pa na kuhinjsko mizo, kavč … Kavč. Prva stvar, za katero navijam (takoj za kavčem), je prezračevanje v straniščnih prostorih, ker – saj ne, da je stranišče brez lastnega okna že tako skrajno utesnjujoča stvar.
Četrti korak? Nabiranje čemaža, vsakodnevna jutranja telovadba z elementi joge, polnovredni insta-zajtrki z žiti, oreščki in semeni, sprehodi za trening hoje, nabiranje mladih kopriv, ustvarjanje smoothijev z razmerjem 60-40 za sadje, uživanje čemaža, filanje čemaževega pesta v majhne steklene lončke, limonada za bazično telo. Vse to, vse še več, za pomlad. Ampak ne pretiravat. Pametno bi bilo, da zdaj, ko sem že nekaj mesecev čista alkohola (z izjemo tinkture ameriškega slamnika tu pa tam in resnega požirka podtaknjene đus-vodke za rojstni dan enega mojih najljubših) in skoraj kave in redbullov in ostalih substanc, ki bi utegnile povzročat glavobol in vrteče možgane … No, bi bilo pametno, če bi se nehala po nesreči z glavo butat ob ostre predmete v stanovanju in ob tla.
Peti korak predstavlja približni letni načrt. Nek naprintan koledar sem le dobila (že z aprilom!), da sem zacahnala na hitro pomembne datume v naslednje pol leta. Kdaj grem še jaz vohat tulipane, sem že približno ugotovila, z zaposlitvijo se aktivno začnem ukvarjat drug teden – ko me bo realizacija najbrž minila in bom zapadla v naslednjo krizo.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: