Če je jaz ne vidim, tudi ona mene ne*

Zadnji teden januarja je bil divji. Ob dobrem občutku zaradi uresničevanja
prelomnic, ob stresu, če se bo le vse po načrtu izšlo s sestavljanjem zadnjih
wordovih strani v celoto, sem fasala tudi mokre noge, ker je močno snežilo v
petek in so bili ljubljanski prehodi za pešce pod vodo – tisto umazano, rjavo,
žlobudrasto. Jaz pa v sicer zimskih čevljih, ki premočijo. Še nikoli nisem bila
tako hvaležna za številko in pol prevelike, prerobavsaste za moje zobotrebčne
noge v pajkicah in ne-moje skibucke … Tople in suhe.
Spisala sem briljantno zahvalo – ne za ne-moje skibucke in upam, da ne bo
nihče užaljen, ker nisem poimenovala vseh bitij konkretneje, saj sem imela v mislih prav vse. Prva flaška Tysabrija je stekla hitreje od
“before” in “after” fiziološke raztopine, moj človek, s
katerim delim skupno vizijo prihodnosti, je bil užaljen samo ob tem, ko ga nisem predstavila kot takega, ampak pustila v zraku viseti
misel, da bi bil lahko tudi samo čistilka (njegove besede) ali osebni šofer
(moje besede, ker bi se mi vedno fajn zdelo, če bi nekoč enega samo s to
funkcijo imela). 
Družila sem se, čeprav nekoliko
glavobolno, odsotno in utrujeno, najbrž zaradi terapije z novimi drogami, nič
takega. Februar bo še nor, a upam, da gre skoz brez teh živčnih mravljic, ki
jih danes čutim v nogah. In naj bo tole končno mesec, ko mačjedlaki pridejo
nazaj med sveže pobeljene stene  na sveže preoblečene rjuhe v sveže
sprogramirane prostore … Potem ko uspešno zaključim z
življenjsko pomembnim projektom, Projektom 2013 (uf?), in medtem ko uspešno
opravim z rehabilitacijo v betonskem okolju in ne v tistem topliškem,
obkroženim z naravo, kot je bilo nekaj časa nazaj še zrisano v planerček, ki ga
še vedno nimam.
*O položnici za simobil govorim.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: