Vsako leto ista zgodba tega božičnega predvečera … Sem tudi tokrat nesrečna! #sepredensejevecerzacel
Najprej – klasika – zaradi posiljevanja z letakov, plakatov, katalogov s slikami preobloženih miz in sfejkanih srečnih obrazov in promoviranja skoraj zlorabljanje besede “družina” (naj se še tukaj farški ljudje zgražajoče zamislijo, ne samo nad idejo dveh istospolno usmerjenih staršev, fakof!) na sto kvadratnih načinov, pa zaradi neštetih fotk daril, instagramskih posnetkov smrekc (ja, tudi moja ena) in lučk in medenjakov …
Potem zaradi lastnega povzemanja in ponotranjanja kapitalističnega smisla tega praznika in o, kako pomembno je zdaj kar naenkrat, da ne bom na ta večer slučajno sama, da bom v krogu pravih ljudi in daleč od utrujajoče gužve v nakupovalnih centrih (ja, prav tam bi bila zdaj, da bi si navidez zakamuflirala tole praznino, ki jo trenutno čutim) …
Pa zaradi najljubšega fanta, partnerja, sospalca, sopotnika, ne vem več, kako naj ga sploh kličem, če uradno naziva odnosa sinhrono ne nameravava nikoli potrdit, hkrati pa živiva v isti viziji skupne prihodnosti in skupnega staranja, ki mu poenostavljeno rečeno zares dol maha ob vsej tej praznični noriji … Pa ja, saj tudi meni!!
Ampak na koncu se je treba odločit za vseeno en lušten večer, neosamljen in nepatetičen. Ne, ne, nisem zagrenjena, grinchevo najstniško zagrenjenost sem že davno prerasla, samo vseeno je tako naporno koordinirat pritiske družbe, umetno skreiranost toplega vzdušja, lastno zadovoljstvo … In kakšno darilo mogoče? Ne bo daril! Še to, kako bom odplačala sobotno kazen za napačno parkiranje (ali žrtev spremenjenega parkirnega režima v centru ob sobotah), nimam pojma.
Ne vem točno, kaj me moti, najbrž to moje podrejanje drugi obliki uresničevanja nekega cilja, ker bo malo drugače, malo bolj ovinkasto pa z malo več vpletenimi? Kar vem, vem, da sama nečem bit danes – pa če je to zaradi svetlobnega onesnaževanja z raznoraznimi lučkastimi okrasitvami, ali pa zato, ker sem slučaaajno zvečer prosta, kar se dela tiče. Juhej, prost večer imam!