Letos sem bila

Dragi Nekdo-od-vas-treh-ki-nosite-darila-v-decembru (pa da upoštevate sicer skromno asketsko življenje vam pišočega bitja v preteklem letu, ki še ni izgubil zdrave pameti in še ni storil česa izkrivljenemu dejanju podobnega, ob katerem bi oškodoval sobivajočega), prosim, prinesi mi denar. Da bom lahko obdarovala svojo družino in prijatelje in jim vsaj enkrat ponudila nekaj več kot samo ljubezen. Ta postaja dolgočasna, zlagana, kar malo znucana!
Letos sem bila pridna – z izjemo diplome. Ločila sem dobro od zlega, bila sem pametnjakovička, taka v modri barvi, in pridno sem navajala pluse in minuse, ki so sogovornike vodili do pravih odločitev. Saj veš, parafrazirana resnica, povedana v drugačnem tenu glasu, po alinejah za in proti, vedno pali. Še pri meni je, če sem se spotaknila ob svojo dilemo pa da sem o njej razpredala na glas. Določene napetosti je bilo pravilno pustiti pri miru. Ne moreš vedno zadevi priti do dna, ljudje smo v sebi komplicirana reč in – kako razumeti drugega, če še pri sebi ni teren zglihan? Tako sem večkrat utihnila in malo pri sebi poinkubirala misli.
Tudi sicer sem bila dobrodušna oseba. Hudovala sem se nad človeškimi grozotami, se zgražala nad nemoralnimi dejanji čisto mimobežnega človeka, tolkla oziroma bolj strinjala sem se s tistimi, ki so tolkli čez čudne politične tokove v naši državi in se veselila neumnih objav teh in drugih uporabnikov po družbenih omrežjih, da so me poveličevale na prestol, kjer sem bila lahko nedotakljiva in vzvišena. Pa ni bil to smisel, saj veš, ampak v šibkih trenutkih je lahko kaj takega prava potrditev ega, zavedanja sebe, da morda pa ne šibajo stvari tako zgrešeno, da morda pa nisem taka švoh persona kot se v nekem trenutku zazdi. Nič posebej žaljivega nisem nikoli mislila s tem, ko sem se smejala raznoraznim cvetkam drugih. Dejstvo pač je, da ljudje radi nekaj najdemo za merilo, da se lahko pozicioniramo na lestvici – a smo manj, a smo bolj (trčeni, bogati, srečni, normalni, vstavi poljubno).
Samo mačke sem morala oddat v rejništvo. Upam, da ne bo za dolgo. Zato tudi potrebujem denar – da se oddolžim tudi tem rejnikom, vsakemu mačjemu kolegu posebej kupim mačjo palčko za obglodat pa da jih pripeljem nazaj. Rabim denar!

Moj TRR poznaš.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: