Bruhica vremenske napovedi

Pa je čisto enostavno. Samo zarolam stol malo nazaj, da naredim prostor, se usedem in ga zarolam malo bližje k ekranu, drugega pa si namontiram, da bo v dosegu mojega zožanega vidnega polja. Prižgem namizno luč, odprem potrebne dokumente in … Začnem.
Ampak najprej s klikanjem na standardne nepotrebne spletne strani. In potem še na standardne nepotrebne povezave, ki prislajdajo mimo kot svetle žarnice, ki v sebi nosijo neko novo duhovno razodetje. Pa potem še desetkrat osvežim, če imam na prvem zavihku novo sporočilo pa če se je na četrtem zavihku pojavila nova objava. Postanem lačna, sprobat moram skorjico svežepečenega ajdovega hlebčka, ki je zrasel zaradi:
– kvasa,
– polulanega vremena,
– sitnih ljudi,
– še vedno nenapisane diplome.
Pa tudi zaradi prebavnega divjanja, ki je poblaznel, potem ko sem ob treh flaškah droge, ki mi je pomagala, da sem preko cevčice ponovno začela migat z levo nogo, pojedla vse, kar leze in gre (žal mi je, da sem kruhove cmoke prepustila nekajurni oksidaciji in jih morala nekaj zavrnit) ter popila toliko sladkih pijač, da bi državni proračun lahko dobil zelo prožno odskočno desko pri kasiranju davka na sladke pijače.
Se trudim zbalansirat zdaj – tako fizično, da umirim vse mravljice v nogah, kot prebavno, da nazaj sestavim favno in floro, kakršna v črevesnem habitatu mora bit. In psihično, da se že rešim tega štofeljčka, ki mi otežuje premikanje naprej, zakriva pogled, da vidim samo temo, in nasmehu ne daje polne vrednosti. Oh, kaj bom vse počela, ko zaključim s tem!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: