V pajkicah od jutra do večera

Zmahano sobo, sem rekla, da imam. Ja, ampak imam pa tudi badass ruter, da imam lasten wi-fi, ki mi hudo dobro lovi, povsem zahvaljujoč mojemu najljubšemu geeku, ki mu je internetno udobje prva prioriteta na seznamu življenjskih potrebščin. Pa lcd televizijo in nov telefon so naštimali. Postelja pa škripa, jogiji so trdi in že fino preležani, vrata tuš kabine so zjebana, v omari smrdi po moškem parfumu starega človeka (ali pa je to tisto močno čistilo, ki ga sobarice vsakodnevno razlivajo po hotelskih preprogah). Veliko opisujem sobe zadnje čase …
Danes je prvi dan, ko mi ni bilo treba že ob sedmih zjutraj svetit spodaj v čakanju na prvo terapijo. Prvi in edini dan bo tole. Je pa tako, da itak dol padem že ob 22-h, kar je povsem novo za moj bioritem. Spoznavam ljudi, družim se in ugotavljam, kako različni tipi sogovornikov obstajajo. Od perfektnih, ki ti dajo besedo in te poslušajo, sprašujejo in tudi sami veliko povejo, do bolj šlampastih, ko samo govorijo in govorijo, ko se komunikacijski tok obrne, pa dobiš občutek, kot da jih ne zanima, kaj imaš pa ti o tem za povedat. Tri litre tekočine, praviš, da moraš spit na dan? In sladek sadni čaj, da si skuhaš pa to potem piješ čez dan? Prav, kar pij tako naprej, niti razlagat se mi ne ljubi, da to ne šteje kot nekaj pozitivnega za telo.

Potem imam nekaj težav z vikanjem in tikanjem mojih kolegic in redkih kolegov. Ugotavljam, da sem še vedno med mlajšimi, hkrati sem pa že prava starina, če štejem leta diagnoze. No, ne spet toliko, ampak že spadam v skupino, kjer mi težko kdo kaj novega pove, me nauči in zabrihtuje o sprejemanju in soočanju z boleznijo. Čeprav je vedno fino na novo spoznavati, kako nisi sam v tem sranju, kako je skoraj pri vseh tako, da se bližnji, sploh partnerji, trudijo razumeti, a vseeno ne bodo nikoli razumeli, kaj v resnici pomeni ta utrujenost in bodo kot običajno še naprej reagirali kot netolerantni priganjavčki (prav luštno je, kako jih imamo vseeno rade in se prav nasmejimo ob tem). Večinoma se samo strinjamo med sabo, zgodi pa se, da sama kaj pametnega povem ostalim. “Ti pa si kar mlada,” me vpraša še ena mlada z roza kartončkom v dvigalu. “Niti ne, se ne počutim več!” In povem svoja leta. Malo zmaje z glavo in potrdi svojo domnevo – “Si, si.” Pa res sem iz te površne številkaste perspektive, a kako domača sem že v tem okolju in kako poznana mi je ta rehabilitacija – že osmo leto jo izvajam – pač nisem, v tem smislu sem starejša od mnogih drugih. Zato jih rada vse že kar tikam, saj mi rečejo, naj jih, takoj ko omenim prvi “vi” … Vseeno mi je pa kar čudno, potem ko na glas nekaj let starejši gospe rečem “ti”, nerodno mi je, kot da bi jo užalila in bi se ji v isti sapi rada opravičila. Pa je najbrž ne gane, se pa jaz neprijetno počutim – moja rešitev od zdaj naprej bo, da se izogibam vsem “vi” in “ti” oblikam, čeprav bo ob taki poplavi čveka to že prav virtuozna izvedba pogovora.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: