Analiziram analizo …

Ena velika analizatorka, analizerka, analizorka, analitičarka … Analitičarka! sem. Odnosov, psiholoških profilov, človekovih ravnanj, človekovih dejanj. Besed, reakcij in čustvenih stanj. Analiziram vsak problem, vsako situacijo in vsako razpoloženje. Zakaj, čemu in kako. Pa to delam tako popolnoma nezavedno, kakor načrtno in zavedno, pa potem tudi ne delam tega … Samo čez čas me doleti neko spoznanje. O sebi, o svetu, o širši družbi, o ožjem krogu oseb, o določenem pomembnem drugem in o tebi.
Skozi celotno stresno obdobje sem želela zgruntat točen razlog, ki se je prav hitro izkazal kot precej očiten in je butal vame z druge strani vesolja. Kako se situacije ne umirijo, če po alinejah takoj naštejem imena žebljev, ki se zarivajo v mojo lobanjo? Kako se situacije ne umirijo, če poznam posledice, ki se lahko iz vsega tega ven razvijejo? Kako se situacije ne umirijo, če so mi jasni postopki reševanja in se pod črto vedno kaže kot glavni korak ta velecenjeni pogovor … Vedno pomaga, pa ni znal. Niti načet ni bil, niti z namigi ni podregal. Vse rešitve, ki so v teoriji tako sijale, so se v resničnem svetu odraslih in zrelih ljudi zdele tako plehke, tako neznosne, tako šibke in neverjetne.
Potem je minilo. Pomirilo se je. Žeblji so šli malo ven, luknjaste rane so se malo zakrpale, vse problemsko se je iz sočutja potuhnilo v najgloblje rove nezavednega – k ostalim pošastim, nagravžnim pajkom in izprijenim čudakom.
In useka, pride na dan kot spremljevalka v podporo – do tega me je pa zelo hitra analiza pripeljala – trnju, tako imenovanemu optimiziranemu procesu! Vsi se strinjamo z njim, vsi ga cenimo in se nam zdi logičen in pameten in napreden. Vseeno ga pa nekdo prvi ne vključi v svoj vsakdan, vsaj takoj je težko preklopit nanj, posebej v tem delu življenja, od katerega ni potrebno črpat nekega dobička v obliki evrokovancev, v tem delu, ki je lahko in mora biti bolj brezskrben, jebivetrski. bolj na izi, bolj sproščen, preprost in enostaven, se mu ni potrebno tako borit za vsako minuto, za vsak kilometer in za vsak vdih kisika vase … Nekdo drugi pa ga obravnava kot svoje življenjsko vodilo, komaj diha, tako je učinkovit, dosega zastavljene cilje, hitro napreduje, vidiš odtis vsakega koraka – tako v poslovnem kot zasebnem tempu. Optimizacija procesa predstavlja to ubijajočo neoliberalistično ideologijo, ki ima svoj plus, a ima velik minus. Predvsem ji manjka sočutja, ji manjka širine pogledov, ji manjka kreativnosti in to ne idej, kako zoptimizirat nek proces, ker tega ima veliko, ampak ji manjka tistih svobodnih neobremenjenih plovb skozi svet, ki navdaja s svojimi tisočerimi barvami, čudovitostmi in raznolikostmi. Sicer ne prinaša česa posebej materialnega, prinaša pa mnogo duhovnega, paralelnega znanja o stvareh, da sploh lahko preživiš brutalno primarno gonjo za uspehom.
Pa sem spet pri neoliberalizmu, že drugič v zasebnem – ne gospodarskem in ne političnem, bolje rečeno popolnoma osebnem – sektorju življenja v tem prelomnem obdobju, tokrat je malo manj grebatorski. Še vedno je grozen do bitja, ki mu je nasmeh ogromno vreden.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: