Selitev.

Imava luštno mansardno sobico, kjer sva si uredila hudo cosy posteljno gnezdece. Potem imava mojo nekoč otroško sobico, ki se spreminja v pisarno z vsemi sevanji in hrumenji računalniških ventilatorjev, pa še kopalnico in kuhinjo … ki si ju deliva s še dvema prebivalcema tega zidanega giganta. V lončku za zobatke so zdaj štiri, na kuhalni plošči vrejo samo še malo večji lonci, ker veliki so bili že prej.

V kleti je skoraj celotna najina zgodovina iz Divjine, ki jo zdaj počasi sortirava bolj tematsko kot ob samem rompompomu in đumbusu selitve (seveda, ob prvih pakiranjih še paziš, da vse spada skupaj, potem pa že naključno začneš metat v vreče, kar ti pač pride pod roke, na koncu pa že eno po eno stvar bašeš v luknje že sedmega ali osmega avtomobila), a ta ostaja v škatlah – kot čisti opomin, da se bo celota kmalu premaknila naprej. Nekam, Ko ugotoviva, kako pa kaj.

Bere se popolnoma sprejemljivo, do bizarnega pa najbrž pride, ko povem, da sva razpeta med tremi nadstropji, vau! Veliko imava, a nimava toliko samostojnosti, toliko zasebnosti in miru, kot bi ga lahko imela, če bi bili vsi ti prostori združeni v eno malo, saj ne rabiva nič večjega, stanovanje. Potrebna bo komunikacija, potrebno bo dogovarjanje, potrebno bo prilagajanje, potrebna bo vzdržnost, malo več dobre volje in tisto nenehno prigovarjanje o samo začasnem. Samo začasnem!

Septembrski stres, predvsem ta negativen, je odprl tisoč področij, zelo potencialnih za prepir in za slabo voljo in za slane izbruhe tekočine, da se mi je pri the Projektu zaustavilo, da sem komaj lahko trezno razmišljala o svojem prihodnjem in da mi je otežilo korak in se mi je kondicijska pot zmanjšala s šestih na tri ali pa na eno minuto, stoječe homo sapiens stanje pa predvsem v bolj ping-pong žogastega.

Petkovo poslovilno druženje ob kapljicah alkohola in ob pet dni prej premišljenimi slanimi in sladkimi snacki (ki so združili tisto, kar je bilo za porabit s tistim, kar je dalo malo fensi štemplja) je burno dogajanje malo ublažilo. Ob garaškemu zlaganju v in prenašanju in prevažanju škatel ter ob obsesivnem pucanju omaric in drgnjenju v enem letu in devetih mesecih zažrtih flekih – na večje življenjske zadrege niti pomislit ni šlo, ob pristanku in prvem padcu pod spet svoje kovtre pa je bil … Zen. In udobno stiskanje in varno lupčkanje, kakršnega rabiš za preživet.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: