Pozdrav soncu … am, dežju.

Saj res živim v pravljici – imam popolnega princa z 59 sivimi konji, moje kočije so oštevilčene s številkami tja do 25, parni vlak mi na podeželje vozi vsake pol ure, ob mojem prestolu s črno-belim sedežem in petimi kolesci me čuvata dve črni mačji pumi, za katere predstavljam foodfairy, živim pa v graščini, dovolj veliki s svojimi 42,5 kvadrati, da bivam in kuham in pucam po svoje. V goste (e s ta zategnjeno črtico gor) vabim in dobivam same eminentne ljudi z dobrim srcem, (tudi dvornonorčevskim) smislom za humor, ljubeznivim nasmehom in udobnim objemom, uživam v vseh pojedinah, ki jih pripravljam, nato pa nonšalantno do zrna graha pod jogijem lahko prespim dopoldne.
Ja. Potem grem na sprehod mimo travnika po makadamu in se po celih desetih minutah hoje (in z dvema vmesnima postankoma, od katerih je eden tudi deset minut dolg) povoženo priklatim domov, v to svojo graščino, se po štengah odvlečem v tretji štuk in na svojem prestolu odsedim eno uro, da pridem k sebi. S to zoprno črno boleznijo s tisočerimi obrazi in nepredvidljivimi nameni, ki jo je bilo treba sprejet vase – z odprtimi rokami in nogami in možgani – da se je možno vsakodnevno spopadat z njo, jo pomirjat z norišničnimi kostumi, jo filat z baldrijanovimi kapljicami in zapirat v oblazinjene prostore. Za sprijaznit se z njo ali za obupat nad njo? Ne.
Ni pravljice brez dobrega in zla, brez čarobne vejice in mečev, brez zajčkov in volkov, brez samorogov in trolov, brez lepih dobrih vil in bradavičastih čarovnic. Imajo pa vse po vrsti srečen konec, fin nauk in dober naslov.

Join the Conversation

3 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: