Včasih si muha, včasih pa vetrobransko steklo.*

Odkar sem prevzela brontozavrski stil življenja, odkrivam čisto nove razsežnosti okusov tisočerih različnih sort dreves – od tistih najvišjih z jabolki do tistih najnižjih s stročjim fižolom, da o mojem balkonskem paradajzu ne govorim. Do tega raztegniti svojega vratu interesa sploh nimam, saj prelepo zgleda tista rdeča bunka, ki bo kmalu pokopala celo sadiko pod sabo, s toškočelnim kolom vred. Samo ovohavam vsak dan in čakam, da še eno zeleno volovje srce – ali gigantski datelj – ali kaj že paradajzastega mi je mati podtaknila – zardi. Potem bom … Ne vem, v posebno rdečo specialiteto sadeže spremenila; in? Brontozavrsko nadaljevala.
Če sem vsaj eno leto poglobljeno posvetila normalnim kuharskim podvigom, ki se jih mora lotit vsak, da se nauči obračat lonec na šporhetu in kuhalnico z večletno zgodovino okusov na leseni žlici in nož (čeprav tega po mnenju brusilca in lastnika celega predala profinožev v najini kuhinji še ne znam), sem se potem v drugem letu napihnjeno in nonšalantno in po francosko zverzirala in se potem v tretjem letu, čisto potiho in mordasplohnires priznam, začela dolgočasit. Kuhinja je zdaj spet cel izziv, vse toliko bolj inovativno, z več predhodnega razmisleka, ki hkrati postaja eno prijetno ufurano in obvladljivo početje. Brez panike, z veliko dobrih čohljajočih hranljivih zadevc za moja črevca, brez laktoze, z manj glutena in s kakšno instant jušno kocko sem pa tja. Še vedno z dobro prepraženo čebulo in s kar dostikrat vseeno ubito zelenjavo, saj kdaj kaj moram pokuhat do mehkega, ane? Pa z jajcem, če hočem delat ta hude piškote. In maslom z drobtincami, da so slivovi cmoki še boljši! 
Za zimo pa zamrzujem – v zamrzovalnik, ki bi ga bilo sicer potrebno odtalit, ker je vsak dan lužica pod hladilnikom, enkrat je celo Fleka kasirala očitek, da je iz protesta za vogalom lužico spustila. No, ni je.
Paradajzovo balkonsko drevo
Par abstraktnih kil lažja sem, res. Se prekrškujem, ko pride do piknika s (prepečenimi) čevapi, se prekrškujem, ko pride do pršutove malice pri neformalno overjeni tašči, se prekrškujem,  ko pride do govejejušnega kosila pri mami. Pa ko se Mcbajta slučajno sezida ravno pri postaji za trolo, na katero je treba še deset minut čakat in to po hudem večeru čvekanja, se prekrškujem. T-rex postanem skoraj enkrat tedensko, a sem vseeno zelo zadržani T-rex. In hitro siti T-rex. S takoj smotano prebavo naslednji dan.
Pa še zaradi enega prilumpanega statusa sem lažja. Še malo se bom ujčkala in cuzala iz državnega cuclja, ki mi je zaenkrat še neuzakonjeno in prijazno na voljo, dokler v miru ne dokončam Projekta 2013. Ki se bo, sprijaznila sem se, lovke butnil še v leto 2014, a načeloma bi se moral zdajzdaj dokončati.

————————————————————-

*kopipejst iz knjige o sranju, ki jo je  kot fino darilo z lepim toaletnim papirjem od ljudi, ki skrbijo zanj in jim nekaj pomeni, prejel moj najljubši sospalec – z namenom, da se bo v tem življenju bolje počutil … In res! Še jaz se bolje počutim, ko prebiram o sranju, ki se pač dogaja, najbrž bo knjiga v roku enega leta že vsa obšlesana in zgarana.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: