Prepotentne knjižničarke pri tem ne pomagajo veliko.

Ošit. 
Najljubša hbo poletna serija, ki je temu primerno fucked up in res podira ekstreme, saj so se zdaj po vampirjih, volkodlakih in vilah pojavili še zombiji, se je zaključila. 
Poletna scena, ta oddaja, ki je sicer luštna in lahkotna, a jo sovražim, ker mi vsak drugi teden izbije iluzijo o zgodnjem padcu v drnjohdolino, kjer mora biti sospalec en meter stran, da slučajno ne pokasiram še njegove temperaturne vročine, rjuha obstaja tam samo v vednost, da je nekje, če slučajno noč postreže z vetrom in ledeniki, rit pa se sonči v vsej svoji nočni veličini ne glede na to, da jo obžirajo komarji … Tudi ta se s tem tednom zaključuje.
In vročina … Je ni več! Diha se neverjetno dobro, nos upam, čeprav še bolj smrkljastega, a celega!, pomolit ven, balkonska vrata so na stežaj odprta (v bistvu ne … jih zapiram, ker se v pol ure za brezrokavne majčke preohladi), jutranja joga je nadvse aktivna, štedilnik (nič več samo na hitro juhice, ampak vse omakce, testenine in kaše) in pečica (kruh je spet backontrack) laufata zdaj vsak dan …
Kar je pač popolnoma pravilno, celo odrešujoče in bilo zaželeno … Vse do realizacije, ki zarenči s koncem poletja. In konec poletja je konec s študentskim statusom in konec s študentskim statusom je konec s študentskimi napotnicami in konec s študentskimi napotnicami je konec štiriletnega študentskega dela in konec študentskega dela je konec prihodkov. Seveda obstajajo vsaj trije različni konci tega scenarija, a scenarij je pač tak, da se bom s septembrom vseeno morala ukvarjat z birokracijo, z vprašanji, na katere je odgovor fiftififti ja ali ne, kar bo absolutno povzročalo travme negotovega in divjega.
Hkrati bo potrebno en velik vložek truda šenkat zaključevanju diplome, ob tem biti neznosne krvave notranje boje o ajeprav ali niprav in se vse do takrat ukvarjat s prepotentnimi knjižničarkami, katerih očitno bibliotekarski eros – tako fino sem ga poimenovala, da mogoče zares obstaja – mora biti prav tak: večno odrezav, domišljav, sikajoč in nisem-jaz-tukaj-da-bi-za-tvojimi-revijami-na-pamet-brskala … Brez prave kode.
Gh! Nelep zaključek poletja me čaka … Kljub ponorelemu termometru, prešvicanemu poletju in večnimi prehladi zgoraj in spodaj (ki pač niso prav smiselni), je bil to vseeno predstavljalo en varen balonček – z zatišjem in udobjem in varnostjo vred. Se je čas kar malo ustavil ob tem, ko je bilo tako lahko brezdelno in nemočno e ne premakniti s kavča.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: