Rampe pa še ni na spisku meni nevarnih reči …

Zdaj je! In če sem včasih ustanavljala Fond za vse moje izgubljene predmete, teh je bilo res ogromno, bom zdaj počasi morala ustanovit Fond za vse poškodbe, ki jih v zadnjem času fašem – po lastni krivdi ali pa kar tako z napačnim trenutkom na napačnem mestu smolo.

Vsekakor moram obeležit ta prebit zgornji žnabelj,
se zahvalit, da imam cele zobe in nos,
preklet to ponovno neplanirano in trapasto in bolečo in štorasto in s sebičnim reklom “vedno se zgodi meni” objokano izkušnjo,
si obljubit, da bom vnaprej bolj previdna (bolj previdna pred nikoli predvidenimi opcijami in raje bit v pravem trenutku na ta pravem mestu, ker je to tako enostavno in umevno in pravilno),
se predvsem ne bat sveta in – saj se ga ne, bom pa kmalu začela verjet v to, da mi bo enkrat, ko bo karma ali nekajže ostala brez idej, samo še nebo padlo na glavo – in …
in it naprej.
Pa pisat diplomo, za katero sem po enem mesecu, potem ko sem dobila nov zagon in svež veter med sive možgančice, vse te pogonske mehanizme izgubila in zdaj že dva tedna delam samo na tem, da jih dobim nazaj.

Damn, da je težko to pletenje rdeče niti nazaj v klobko, september je pa že tako blizu.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: