Novi položnici: osnovno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje!

Vedno delam nek bigdeal okoli mojega rojstnega dneva. Hočem, da sem na svoj najpomembnejši dan pomembna jaz, hočem da je svet totalno nacentriran vame, da me hvali, poveličuje, opeva, obožuje, časti … In povsem v redu, pravzaprav pomembno je, da je ta svet, Svet pomembnih Drugih ljudi. Pomembni Drugi so vsi tisti, ki jih spoštujem, ljubim, z njimi furam obojestransko zaupanje, hec in solze, če je treba. 
Tokrat sem se zavestno zabremzala, bigdeal transformirala v smalldeal, na čim manjše nakracala to starostno številko, ki kriči, da je ogromna, čeprav se bitje pod njo ne počuti tako, in saj je le navaden dan, tudi vrečo polulanega mačjega peska z drekci odnesem v kontejner in s tem prekršim svoja siceršnja bigdealovska rojstnodnevna pravila “nič pospravljat, nič delat, samo obvezne reči!”. Namesto na torto, ki se šteje pod obvezen inventar rojstnega dne, sem šla raje na eno vitaminsko injekcijo v rit in namesto na sproščujoče familijarno popoldne, raje v hram znanja po nov svež diplomski veter … Piš, ne veter – da se ne bo slišalo tako pretirano. Mančmelov si spečem naslednji dan, sebi, celega, če pojem vsega.
V kino, da greva zvečer, še prej pa v park s pivom, smokiji in rdečo karo dekco. V dvoje, romantično in da bo po njegovih bolj ali manj biznis dnevih končno malo moj, če mi je že obljubil, preden je za vikend odropotal tja pa tja pa tja.
Hhhhjaaamneeemmm … Potem nič ni bilo iz tega. Ker sem spet kasirala en glasen surprajz hepi brzdej z baloni in odpetim vse najboljše – v še večji zasedbi kot lani. Tako ekstremno spet nisem bila presenečena, ker je v taki družbici to že skoraj vsakdan in za preživetje pač rabiš biti navajen, sem se pa vseeno kar tresla in skoraj ihtela od razburjenja, tega srečnega razburjenja, se malo želela pogrezniti v tla, ker mi je bilo nerodno, nisem vedela, koga naj prvega objamem in potem nisem vedela, kam naj postavim kozarec. To so ti ljudje (pozor, osladnost!), ki so vredni, da s tabo kreirajo prihodnost (s to sedanjostjo, da se ve), ljudje, ki smejé ujamejo kozarec s šampanjcem, medtem ko padaš, ljudje, ki te popeljejo proti petrolovemu stranišču, a ti prej še raje predlagajo lulanje med grički, kjer se igrajo triletniki. Ljudje, v katere človek posveti energijo in čas in denar in niti en vat, ena kalorija, ena sekunda ali cent (uh, da bi ga imela!!) ne pomenijo potrate. Pa ljudje, ki so annoying in jih imaš nadvse rad, ki so blond in cukrasti, iskrivi in iskreni, ki so pametni in z visokimi ambicijami, ki so ustvarjalni, živahni in brez tabujev, ki radi nekaj srknejo in ti spečejo čevap … In listnate trikotnike s sirom, ki ti jih zabašejo v lično darilno škatlico, ki jo na koncu koncev pozabiš oziroma nevedno pustiš, da ti jo vržejo v smeti. To so ti ljudje, zaradi katerih optimizem kar veje ven iz tebe, čeprav s kakšnim opominom že komaj plačaš mesečne položnice, čeprav te vsakodnevno ravsajo obgrižene živčne nitke in čeprav je november najbrž šele tisti mesec, ko boš postal nekdo z diplomiranim nazivom. S temi ljudmi ta oddaljeni november samodejno postane kar “A že? November?” Zdaj jaz njim pojem hvalospev … Ker so iz mojega rojstnega dne naredili tak bigdeal.
26 je to leto. “Naslednjič menda dobim festival!”, zdaj že razvajeno ponavljam..

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: