Kompleksni lasasti odnosi Čop-Škarje-Lasje

Ne, se ne bojim več frizerja, ostajam pa precej šlampasta pri izpolnjevanju dolžnosti, ki jih imam kot človek z lasmi, do svojih las … Strah je bil odpravljen takoj prvič, ko sem videla, kako pomembno je poznanstvo in en sproščen klepetav odnos med mojimi lasmi in škarjami. Takrat sem pač morala začeti zaupati v frizerja, ker ta ni bil več kar en, ampak tak, ki ima znanje, ki svetuje, ki upošteva želje in ki – to je najpomembnejše – zna upoštevat volumnast in minimalno kravžljast karakter las in na podlagi teh naredit frizuro tako, da bo pasalo na obraz, na obraz z očali, na obraz z enim hendikepiranim učem, na obraz luštnih potez in filmsko oblikovanim nosom, na obraz s svetlimi komaj-da-jih-je-potrebno-pulit-obrvmi, na obraz z grdim materinim znamenjem na licu. Da naredi še masažo lasišča prej in te naparfumira s super žavbicami potem, sem takemu frizerju prodana … Naj naredi, kar mu paše in celo “Ne, več lahko odstrižeš!” in “Jaaa, pramenaaa …”, čeprav jih nisem planirala.
Rada imam svoje lase, ampak prehitro zrastejo v čop in čop je lasasta smrt. Čop je najlažje in najučinkovitejše orožje za umor sračjegnezdne pošasti, ki te vsega krmežljavega pričaka v kopalničnem ogledalu. Čop je najbolj strahopetna rešitev, če imaš mačjedlaki kompleks, vodnokapeljno fobijo, ko je voda na laseh tista, ki ponazarja prve znake utopitve – pa čeprav v en meter globokem bazenčku ali pa pod tušem v domači kabini. Čop je lenobna pogruntavščina takrat, ko ti lasje uhajajo na oči v času prepovedi tega dejanja … Na primer, ko gledaš redwedding v gameofthrones in pozabiš trepkat s trepalnicami, a za lase imaš še vedno roke in gumico, ki ta čas očitno mislijo in delujejo v dobrobit tebe na udobnem stolu. Čop prepoveduje lasnim nitkam, da bi se osvobodile glave, ki veliko ve in jim je brihtnost predvsem nadležna, in čmoknile h kvasovkam, se z njimi pomnožile v krušno testo pa potem še med zobe jedca. In dlje, kot človek rad ustvarja pekovske skulpture, dlje so lasje v pasti. Dlje, kot so lasje v pasti, torej v čopu, dlje je nosilcu skalpa všeč stanje stagniranja, stanje udobnosti, stanje enostavnosti, stanje brez kreativnosti, brez … Vetra v laseh. Po enem letu in dveh mesecih me je bilo treba skoraj zavit v črno vrečo z majhnimi luknjicami, da sem lahko dihala, zabrisat v prtljažnik avtomobila in odpeljat k škarjam. Ker da gredo čez par dni na porodniško! Zdaj imam lase spet žive, pri življenju.
A upam objavit before in after fotko? Taako, kot jo Vesolje s slabo kvaliteto vred prenese, ker je drekastih zrnatih mobifotk brez kompozicije navajeno … Taako – v vsem svojem čarovniškem siju!
A upam? A upam … Upam, ne upam … 

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: