Epsko o bioloških odpadkih

Trapasto gordol. Za boljšega človeka se imam, odkar skrbim, da tudi najbolj nagravžni odpadki padejo v ta najbolj nagravžno kanto. Že kot mula sem bila res ekološko ozaveščena in sem skrbela, da so plastenke šle v plastenkoš, steklenice v steklenični zbiralnik, papir pa v ta moder škatlast kontejner. Izmed vseh pošastnih, čarovniških in pajčevinastih risank me je najbolj psihirala tista okoljevarstvena o našem ubogem planetu, ki umira zaradi smeti, zato sem postala zbirateljica vrečk. Da bi te le dobile večkratno življenjsko uporabnost in da ne bi dušile planeta, ampak vsaj samo mojo sobo, sem najbrž menila. Ob takem eko tempu sem se emocionalno navezala še na kup drugih reči, ki bi potencialno vsaj prah nabirale, če že ne bo služile višjemu cilju. Na srečo sem to hrčkasto lastnost že odpravila s tistim posebnim pristopom s fengshui elementi in soočenjem s tem, da sveta pač ne morem rešiti, zbiranje vrečk pa sem vseeno obdržala v svojem normalnem refleksu. In ko so vladarji uvedli še razne pisane kante v zakon, so me res razvedrili … Razen z rjavo kanto, ki sem se ji zavestno in načrtno izogibala s ščipalko na nosu in s fuj-prezirajočimi očmi.
Par tednov nazaj me je usekala ta namišljena lopata, da ni prav, da se “mešani” (izraz sem pospravila v narekovaje, ker je tako nedefinirano smešen) odpadki tako hitro polnijo in pravzaprav sestojijo iz 90-ih procentov razgradljivih smetk, če lahko teh 90 procentov postane koristnih in predelanih. Pa kako najbolj enostavno in najmanj smrdeče in najmanj gnilo in zdrizasto to porihtam? Z za en evro kupljenimi desetimi papirnatimi vrečkami zihr ne. Ker so tako velike, da se v enem dnevu ne napolnijo, po dveh dneh pa so že čisto prepojene s posmrtno tekočino (in posmrtnim smradom!) obgriženih japčkov, olupkov bučk, smrkljastih lupin kurjih jajc (kar mimogredno sodi v najogabnejšo kategorijo katerihkoli sort naravne proizvodnje v Izgubljenem hladilniku), izžetih čajnih filtrov in kavastih zocov.

Rešitev je seveda v vsakodnevnem odnašanju bio odpadkov, da se zjutraj izogneš vsaj smrdljivi kuhinji, če te že zaradi vlažnega vremena pričaka iz odtoka smrdljiva kopalnica. Papirnate vrečke, tiste, ki jih špar zastonj tala in tiste od moke in tiste iz lekarne za lekadole, so super za enodnevno dozo razgradljivih odpadkov, ki jih proizvedeta dva bivajoča v gospodinjstvu (ali eden, ker.). Če ni vrečke, zafilam eno umazano kastrolo in jo zvečer odnesem dolgor. Katarzično je, res!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: