O prehranjevanju. Najbrž gre za problem.

Jem, ko sem nesrečna.
Jem, ko moram delat pozno v noč.
Še bolj jem, če moram delat skoraj v jutro.
Jem, ko sem sitna. 
Jem tudi, ko sem dobre volje.
Jem, ko sem zgrožena nad tem, koliko jem!
Jem, ko tehtnica pokaže kritično proti številki, ki je relativno kul, a me opomni, da če gre ena kila tako hitro gor, gre deset kil lahko še hitreje gor.
Jem, ko je kuhinja razmetana.
Jem, ko sem nervozna, ko nazdravljam na uspeh in ko sem depresivna.
Jem, ko pridem na obisk, in ko pride obisk.
Jem, ko je okrog računalnika polno drobtin.
Jem, ko vidim, da je med tipke zažrtih še več drobtin.
Jem, ko pišem tole.
Jem pomeni prekomerno jem in za brezveze in junk jem.
Jem čips. Jem puding. Jem pudinge. Jem sendvič-čoko-kekse.
Jem tudi tisto, kar spečem, kar skuham, kar vzamem iz hladilnika.

Sicer pa zelo rada jem.

Pojem tudi kaj zdravega. Nedirkalnokonjskega. Doma pripravljenega, vitaminskega in očiščevalnega. Tudi Sindrom Razdražljivega Črevesja je manj razdražen. Koža je čista. K frizerju vseeno moram.
Prehranska disciplina bo špilala v marcu – kruta abstinenca in brez priboljškov. Ne … Kruta in brez brezveznih grickov, hrustov, pogoltov zaradi gornjih trapastih razlogov.

Join the Conversation

4 Comments

  1. Tko sem se zamislila nad to trditvijo, da sem pozabila napisat navdušenje nad to izjavo – tko ekstremnega izgovora še nisem prebrala in … Začela ga bom uporabljat, haha 😀 Lepo se sliši!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: