Čevljasti ulov

Vedela sem, da se sandalce ali gladiatorke ali jezuščkove opanke ali younameit, ki so namenjeni pohajanju v vročini, ki zaprtih čevljev nikakor ne tolerira, torej pohajanju vsak dan od junija, ko pride do prvih švic-tac do septembra, ko nožni prsti še vedno hrepenijo po približno svežem, čeprav vseeno betonskem, luftu, vsako leto kupi le za eno sezono. 
A štekaš, kaj čem povedat? 
Še enkrat: Vedela sem, da se odprte sandalaste, gladiatorske, jezuščkopankaste čeveljce vsako leto kupi le za eno sezono.

Ker razpadejo. Moje zadnje najljubše (in vsako leto so najljubše!) so kljub visoki ceni najprej ostali brez netkov (tistih kovinskih nekičastih okraskov), potem sem enkrat na poti do gredžuejšn piknika v Tivoliju izgubila podplat, ki mi ga je moj vsestranski dec s sekundnim zalimal nazaj, a se je njihova življenjska doba končala pred ogledom filma Batman z vzponom viteza teme s prelomom desnega podplata direkt na pol – nekaj je moralo pač umret, če si dovolim malo črnega.

Sem imela v planu že prej, a sem se vseeno počutila prisiljeno, ko sem odprla vrata najbližje čevljaste trgovine. Pomemben je podatek, da sem s seboj, v torbico, če hočeš, zapakirala tudi zgoraj omenjenega vsestranskega deca, ki je potem nosil torbico in – pazi! – nikoli prezrl kupišdva,vzameštri napisa. Tako je postal junak in zaslužen zato, da sem iz trgovine pritovorila tri škatle čevljev in namesto stosedemnajstih evrov v to vložila le petiintrideset, če upoštevam še do 70-procentni popust. Opanke, balerinke in platformaste plutaste peeptoese in opa, tu lahko govorimo že o drugih čevljih v moji omari, ki imajo funkcijo povišanja za nekaj centimetrov!

In … Počasi dojemam, kako čevelj hitro postane obsesija. Ampak me ne bo!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: