Toliko o moji gostoljubnosti.

Tole je klop. Z dolgimi kosmatimi tacami in ogromnim bauhom.
Površina z minipuh kocincami, na katero je prisesan, je moja koža.

O, ja. Uresničila se je moja najhujša nočna mora. Potem, ko so me nekoč prepričevali, da taki mastni in debeli klopji požeruhi napadajo samo živali, sem se zasilno potolažila, lažnjivo prepričala in to nočnomorno idejo o “Jaz, klopji gostitelj!” potisnila v kot. Do včeraj.

Še do včeraj sem menila, da najbrž štrlina, ki sem jo čutila, a je nisem mogla dobro videti, predstavlja po nesreči razpraskano materino znamenje. “Ne, ne! To je klop!” so mi povedali dobro videči med čofotanjem v ne tako mlakužastem Bohinjskem Blejskem jezeru, nakar sem zaštartala s cviljenjem ob zavedanju, da gre za zajedalsko pošast, ki se z mojo krvjo (!!!) hrani na meni že skoraj en teden (majghaaaaad) – najverjetneje sem ga fasala med švic-lulanjem v na-daleč-voham-klope gozdiču, ki je bil že tako poln mutirane favne, če se spomnim ogromnega polža in žilavih rjavih pajkov.
Tole je dokončen stop vsem larifari zgodbicam, da žuželke res niso nič strašnega, so nezlobne, nedolžne in nič hudega željne, da delam galamo, vikinkrik in rompompom iz povsem nerazumljive paranoje, da so moje fobije zares nesmiselni in brez konkretne podlage temelječi strahovi. Potem, ko me je lani nekaj pičilo v veko, da mi je zatekla tako, da mi je šele ledena Nadiža pomagala odpreti uč, in potem ko me je lani v istem mesecu pičilo še nekaj v ustnico in sem dobila urška-čepin žnabelj, in potem ko mi vsaj enkrat letno komarji požrejo hrbet in da o nenehnem kvarjenju razgleda z žužjimi telesci, ki tacajo po ekranu, ne govorim … No, me ne bo noben hudič prepričal, da bi jih ne-sovražila. Jinx, nadaljuj s svojim žužkocidom, ja!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: