My special ingredient: las.

Tudi v današnji rižoti.
In ki ga vedno na krožniku najde najljubši fant, ki se je nad to posebno sestavino v mojih kuharskih stvaritvah že nehal pritoževat … Če ne bi želel v meni zatret te neznosne motivacije po sekljanju čebule, praženju čebule in mešanju čebule.
Poročanje po nedelji:
Švic ni odplaknil težkih svinjarij, ki čepijo na mojem Optimizmu, je pa prestavil trn ven iz žive pete na blaten buler, ki se že dober dan namaka v bideju … Kar je okej, če ne bi prinesel novih pizdarij, ki so se pripopale na čisti vrh naših lobanjskih kosti in bodo tam čepele še vsaj do petka. In potem do avgusta in prvega slajda avtomatskih drsnih vrat na faksu po počitnicah. Klavstrofobično je tole z never-ending-story-ji.
Švic je vseeno za tisto nekaj časa pomagal pozabit na kruti lepi svet tam zunaj in napeljal k temu, 
– da je največji problem postal manko ta hitrega na štamprle alkohola za šankom, 
– da je največje čudo predstavljala frkljica s plutovinastimi sandali, ki so se še kako  podružili in popujsali z blatom,
– da so bili najbolj sproščeni trenutki – štuparama trenutki, kar označujem kot fizično ravnotežni napredek ali pa kot poglobljeno raven zaupanja med mojo ritjo in rameni najljubšega fanta, ki se je vzpostavila šele po nekaj letih prakse
– in da je največjo jezo pokasirala hondasivik z v najin šotor usmerjenimi zvočniki, ker saj da smo spali na parkirišču (revolucionarno pri tem je, da na naslednje blatnenje v festivalskih hlačah vzamem tudi uhočepke, kar tudi kolerira z emšo številko mojega dnk-ja).
Švic je pustil črno piko. In par žužkogrizov na mestih, ki dajejo srhljiv opomin, kje vse so plezale kosmate žužkotace. In povzročil je ogromen mozolj na bradi – najogromnejši izmed vseh v moji mozoljasti zgodovini. In scalo je dolgo in po malo. Pa smo shendlali tudi tisto solzo in vseeno je švic pomenil čilautvikend z veliko smeha. Smrkljivemu nosu je poden potem izbila pravljična fotočajanka z mafini v Čudežni deželi, kjer je neutrudno pihal hladen veter, ampak zaradi prisrčnosti celotnega grajskega užitkanja sploh ne bo kanca obžalovanja.
Naj tudi jutri pustim en svoj las, ane. V špinači, ja.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: