Absolvent, ki leti, in absolvent, ki koplje po podzemlju

Samo tole fliknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit naredila. In končno lahko vsaj malo zaperutkam po oblakih.

ali:
Samo tole filknem v Vesolje, preden izvem, da sem včerajšnji izpit ruknila. In znorim, se zakopljem nazaj med rove v iskanje izgubljenih ‘žgancev.

Stvar je bila napisana mesec dni nazaj, objavljena ne vem, če je že bila, vsekakor pa se v tem času tuhtanje o tej temi ni spremenilo.

Absolventski staž je … Ne … (krac krac čez uvod in to je tak krac, ki ga zrišeš čez neumen esej, ki ga z velikim zanosom nakladanja spišeš pod vprašanje, v katerem ti vsaj dve besedi nista popolnoma jasni)

V času absolventskega staža se lahko prebijaš skozi en kup malih failov/štrbunkov/utopov, lahko se pogovarjaš z rojem (po čebelje, če hočeš) “v ponedeljek pa res začnem” zapriseg, predvsem pa plavaš (ali pa te valovi premetavajo proti tvoji volji) skozi en travmatičen proces iskanja samega sebe … Če nisi dovolj ambiciozen, če nisi dovolj discipliniran in če nisi že po naravi “ko bom velik, bom pilot” opredeljen in odločen človek. 
Jaz sem na grafu tam bolj levo – pri “manj” delu krivulje. Žal. Šejmonmi. Posledično sem enkrat vsa izgubljeno zabuhla v obraz, ker je negotovost prihodnosti tako strašljivo blizu, drugič pa se potem bašem s krofi in ostalim junkom, ki me delajo v tem trenutku živo in namišljeno trdno.
Lahko pa se prebijaš tudi skozi en kup velikih uspehov, morda dobiš obljubljeno zaposlitev po končanem študiju (ali pa ne), lahko vsak ponedeljek začneš še s čim novim, z jogiranjem vsako jutro, kolesarjenjem vsak večer, z vključevanjem dobrih in zdravih obrokov v jedilnik, s sprehodi v vseh vremenskih razmerah, z učenjem! Lahko veš, da nekoč nekaj boš, ker si nekaj že zdaj, in to je dovolj, da tvoj mehanizem laufa naprej v vsej svoji ropotajoči in premikajoči veličini … Če si le dovolj pameten, zagnan in vase zaverovan človek. 
In tudi v tem opisu se najdem. V teh nekaj mesecih, kar me je poljubil absolventski staž, sem se zagriženo lotila peke, potem še kuhe (ker mi je crknila pečica in ker se mi kuha zdi kompleksnejša od tega, da surove stvari samo vržeš na pekač in tega zapreš v celico z zares vročim radiatorjem), ustvarila sem si lastno knjigo receptov, na koncu sem postala šef pri “Hej evribadi, ajde, embalaža je polna, gremo!” (to je šef pri sikanju, da so kante v stanovanju polne in da je potrebna pomoč cimrov, če jih želim izprazniti in namestiti nazaj za novo filanje, ki bo trajalo naslednjih pet dni in kante imamo btw zares ogromne). Bitje z enim velikim zagonom torej.
Končni rezultat tega obojega “pa po lojtrci gor in po toboganu dol” je, da kot mantro od začetka absolventa ponavljam “samo še trije so”. No, zdaj se počasi “samo še trije so”, spreminja v malo manj milo obliko “še tri imam”, ki bo najbrž kmalu izbruhnil v jezen “TRI ***$$#(=Q#(&;(=$)U IZPITE MORAM ŠE NAREDIT!” … Če se ne bom v tem ponedeljku zares zbudila v eno brihtno, ambiciozno, samozavestno in bogadržimzacopate jutro, pri čemer me naslednji padec ne bo oropal motivacije, kar me je do zdaj še vedno spremenilo v grdo debelo pošast – ki je bila še najmanj prijazna do ničesar-krivih najbližjih ljudi.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: