Sunny with a chance of meatballs

Nisem ravno, da bi me kdo nominiral za nagrado zanesljivega skrbnika rastlin. Še za kaktus je v mojih prostorih prepuščavnata atmosfera in da ne govorim o tem, da bi orhideja najbrž kar takoj pognala noge namesto korenin, če bi mi jo kdo postavil na mizo … In se samomorilsko vrgla čez balkon.
Danes sem vseeno dobila novo priliko – da se izkažem in da zdrobim “People never change” namišljeni napis, ki si ga ljudje ob navidez brezupnih primerih včasih izklešejo v svojih trdih lobanjskih kosteh … Šansa za novo dokazovanje se mi je tako ponudila pri zelenju, ki bo – pričakujem – zaradi svoje koristnosti v meni končno vzbudilo odgovoren čut do onéjevih koreninic in obsedeno skrb za nalaganje klorofila v stebelcih in lističih. Gospod Peteršilj in Gospod Drobnjak se pišeta tadva Zelena, ki rasteta in dihata in živita in … Umreta.
Če mi je uspelo v odnosu jaz – kvašeno testo zgraditi eno ljubečo “this is my lil bebe” in potem “this is my big bebe” navezo, potem ne dvomim, da česa takega ne bi mogla sprojecirat na odnos jaz – zelenje (in potem nekoč celo na odnos jaz – roža!, a?, a?, a?). Nekaj opornih točk za uspešno realizacijo tega projekta sem morala zapisat pod uokvirjeno sliko mojih prvih resnih rastlinskih gojencev, ki mi jih je v posvojitev danes izročila mati.

  1. Za začetek sem oba tegelca postavila na okensko polico na balkonu, kjer bom bevsknila na vsakega kadilca z resnim opozorilom, naj pazi nanje, saj je pepelnik tretja stvar tu gor.
  2. Vsakodnevno bom preučevala vlažnost njunega zemljišča in ko bomo takole nekaj časa skupaj, bom obema lahko določila tudi ime, prvi tegelc označila za družino Peteršilj, drugega pa za družino Drobnjak.
  3. Bevsknila bom tudi na jinx, če se bo slučajno nameravala zbasat na okensko polico s svojo mačjo željo po čopanju klorofila ali po mazanju krempeljčkov z zemljo. Posebno točko bi lahko posvetila bevskanju in treniranju le-tega.
  4. Ko se bodo temperature čez dan spustile pod ničlo (kar je v marcu poleg snežnih metežev in tudi tridesetih celzijev vsekakor pričakovati), bom oba tegelca prenesla noter k radiatorju.
Meatballs? Kaj je z meatballsi? Nič, samo omenit moram, kako dobro so tisti čuftiji, ki jim jaz še vedno pripisujem žensko obliko spola in jih imenujem čufte (ena čufta, dve čufti, tri čufte in ne en čuft, dva čufta, trije čufti) in ki sem jih samoiniciativno navdušeno začela pacat, potem pa je fant-strokovnjak moral reševati okus paradižnikove omake in dodajat drobtine k masi, da niso kroglice razpadale, zares odlično uspeli. Tale čuftasti odstavek prebereš na hitro, ker je spisan brez pik, okej?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: