Zajtrk jem tri ure.

Saj je prav, da utihnem takrat, ko sem tako slabe volje, da že samo s svojo eksistenco lahko uslabovoljim vsa trupla v radiju mojih najdaljših kinestetičnih lovk (t.j. od enega centimetra ponoči, ko sem z ritjo zlepljena s svojim delilcem postelje do tridesetih in več kilometrov, kjer se nahajajo ostali moji pomembni drugi). Je prav, da utihnem, ker bi bilo sicer res preveč negativnih vibracij na polju okrog mene. 
Potem je prišel pa en lep konec tedna z enim lepim odvozom Mene in vse teže moje duše v en lep kraj med gorami, ki zaradi svoje nadpovprečne svežine ni postal nič preveč onesnažen z mojimi odpadki. Cela obnova bi to bila, če bi tam ostala še kak dan ali teden ali mesec dlje, ker ta betonskost mesta je pričela, čudno, s svojim znanim utesnjevanjem – čeprav sem še do pred kratkim frajarila, da kaj takega pri meni ne bo mogoče. Ali pa je res le nemotiviranost (kar pomeni, da Načrt ni zažarel tako močno, kot bi moral) s svojimi ugrizi že naredila toliko škode, da si želim celo pobega ven iz dimenzije?
Ne, ne, ni samomorilsko, čeprav se sliši tako. Res bi našla le tisti zagon, ki bi bil potreben do petnajstega prihajajočega meseca, no. Knjižnica ni več tako prepojena z učnim elanom, kuhinje pa počasi postajam sita, ker zahteva tisto večno glancanje in pospravljanje za mojimi eksplozijami moke, drobtin in čebule. Naj me današnjih napovedanih skoraj 20 celzijev napumpa z nečim, pliz.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: