Še vedno so samo trije, come on!

No, res je to, da mam Tam večji mir. Nepomita posoda se me ne dotakne, ker mati poskrbi zanjo. Sicer imava z mojim Tistim, s katerim spim, fino popedenano pri razdelitvi gospodinjskih opravil. On sesa, jaz pomivam posodo. On popravlja toaster, jaz rihtam mačku wc. On košaro z umazanim perilom pospravi v pralni stroj, jaz košaro s čistim perilom obesim na stojalo. Jaz pospravim posteljo, on sformatira moj računalnik in na novo naloži sistem … Enkrat na mesec. Ne sprašuj, saj pravim, da imam nadčloveške sposobnosti glede uničevanja tehnologije. Seveda bom kliknila tudi na “Click me! I’m one big fat virus!”, če mi bo kakšno takšno okence zautripalo na ekranu.

Zdaj, Tukaj, pa je tako … Tisti baubau izpit je za mano, ne rabim miru, imam lahko na kupe nepomite posode, ki jo bom s toliko večjim veseljem zaradi nepritiska časa tudi pomila. In kuhala si bom svoja “forever alone” kosilca. Včeraj pomfri, ki ga zaradi packanja z oljem, nikoli ne naredim, zraven pa nasesekljano kokoš, utopljeno v smetanovi omaki. Danes koruzno župco, ki je bila namesto rumene bolj bledo sive barve, a še vedno odličnega okusa. Po mojstrsko sem rešila toplo vodo in ponovno vštekala bojler. Ki ni poslal vroče vode, dokler nisem po babje zgruntala, da pipo držim v desno in ne v levo, kjer je v resnici cahn, da bo ven pritekla rdeča barva. Hodila bi naokrog, če ne bi …

V ponedeljek popoldan bo življenje bolj gotovo kot pa je zdaj (čeprav sem prejela en fejst planerček, ki je bolj resen, biznis in odrasel, kot pa je bil naiven lucky charm). Morda celo izvem, če sem številko tri prerisala v številko dve. 

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: