Zažgala sem copate. Takoj, ko sem dobila nove.

Portugalska Božička – seveda brez cofaste rdeče kape, ker je tam zanjo pretoplo – mi je prinesla copatkasto lastnino, ki sem si jo sama priskrbela tiste srečne dni, ko so moje nožice utrujeno, a zagriženo stopicljale po Porto uličicah.
Sicer pol številke premajhen naravni kožuh nekega belega bitja (cincam med beco in zajklo) bo pomagal pri odpravi:
  • bolečega grla, 
  • vnetih sečnih cevčic, 
  • spotikanja čez lastne podplate, kot so to včasih hudobno počele stare copate (strah sem nekoč opisala v Zažgala bom copate. Takoj, ko kupim nove.),
  • fenomena “Slon v drugem nadstropju stanovanjskega bloka”, kot si najbrž moje korakanje od balkona do spalnih prostorov interpretira spodnji sosed.
Vsekakor vsakič, ko si jih nataknem na stopalca, zapredem. Malo zapizdim, ko se mi staknejo s pete, ampak nič hudega – mehkoba še zmeraj ostane med prsti in vijolice so že par let do mene ena zelo manipulativna sorta cvetlic. Tako ven iz mene hitro izbezajo (?, popravi me, če hočeš) neke nežne in šibke vzdihljaje.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: