V svetlo sivih žabah iz osnovne šole po nova očalna stekelca.

Osupljivo je! Neopisljivo! Čeprav mi najbrž ni treba do te točke, ko bom videčim opisovala, kako je dobro videti. Tako lepo je gledati v ostre razločne oblike, v robove, ki ločujejo telesa in v listje na tleh, ki ni le gmota listja na tleh, ampak so dejansko list zraven lista, vseeno gmota, ampak s popolnoma ločenimi entitemi. Vidim! Vidim napis na tabli za pokopališče, vidim, kaj piše na hiši, ki predstavlja šolo, čeprav se mimo le-te vozim že celo življenje. Zdaj ugajam profilu potrošnika in takoj ob vstopu v Lidl vame butne napis Akcija!, tole objavo pa pišem s pokončnim hrbtom in z glavo 30 centimetrov stran od ekrana. Brez matranja.
Vid še vedno ni stoprocenten. Lahko pa grem do točke, ko bom videčim opisovala, kako je slabo videti. Bedno. V trgovini moram vsako stvar posebej vzeti v roke in prebrati, a gre za piškote, a za napolitanke. Napisi so megleni in kot da bi gledal skozi gips v svet. Obrazov ne vidiš razločno, samo predstavljaš si lahko, da ima oseba kriv nos ali mozolj na bradi. Prodajalki v pekarni zakvakaš, da žal ne vidiš, a imajo koruzni ali polnozrnati kruh, ko te nedefinirano sprašuje “A tega, a tega?” in ko te potem druga sprašuje “A toliko?” pri kosu slanine, se ti o nevidljivosti ne ljubi razlagat in na blef rečeš “Toliko, ja,” čeprav ob prihodu domov pogruntaš, da je slanine odločno premalo. Največji hudič so mestni avtobusi, ki bežijo pred tabo takoj, ko pri vseh ugotoviš katere številke imajo na čelu in kateri je tisti pravi, ki bi te moral pospraviti v svoje žrelo.
Seveda ni tako hudo kot se sliši. Potrebna so le prilagajanja in malenkosti so tiste, zaradi katerih si občasno jezen. To, da v procesu šolanja nikoli nisem videla na tablo in da sem se ob gledanju filmov na mini šolskih ekranih vedno dolgočasila, ker tudi iz prve vrste nisem videla dovolj dobro in da sem vedno prepisovala iz zvezkov sošolcev, ki so dobro videli na prosojnice, me nikoli ni kaj preveč spravljalo v obup. Tudi moji ljudje so se navadili, da bom na pohodu po mestu le prazno strmela mimo njih, če ne bodo skočili pred moj nos in me dregnili v rebra s kričanjem svojega imena.
Zdaj bodo te težave vsaj delno izpuhtele. Ker vidim! Vidim Krasni novi svet. Revolucionarno!
Ljubljana, Slovenija

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: