Sadni jogurt brez okusa po sadju.

Japčki v gajbi še naprej grozijo, da bodo zgnili, če jih ne porabim. Živcirajoče je in obupno se počutim, ko moram tu pa tam kakega zabrisati v smeti. Isto je z jogurti, jajci in kislo smetano. Ker pa je lupljenje in ribanje jabolk, še posebej črvivih, nekaj najbolj strašnega, kar se lahko pripeti nekomu, ki bi rad kaj spekel, sem mafine z jabolki in cimetom vseeno prestavila na danes. Včeraj sem se raje lotila sirovih štručk, na katere sem zbasala še slanino.

Ne vem točno, zakaj moram pripopat vsak krožnik, ki dobi vsebino s pomočjo mojih rok – mafini niti ne izgledajo jedljivo in prav zares niso bili tako dobri, saj sem namerno pozabila v maso puhniti ključno sestavino za kaj takega – se pa z vsako tako objavo počutim bliže … Em, ne. Končam tukaj. Počutim se predvsem nadzaposleno za človeka, ki je več ali manj doma (preberi: kot da ne hodi na faks ali v službo, ampak le na lumparije po mestu). Kar je kul in me ne tunka v ID krizo ali kaj podobnega. Ne težim le na podlagi svojega orkanskega razmišljanja, ki so vrtinci in razbijanje šip na oknih, to bom, ko bom v fazi mehurčkanja. Mehurčkanje je pogubno za um, v končni fazi pa deluje tudi katarzično in … Po pretiravanju z mehurčki spregledaš, a veš.
Ne veselim se, ker bom padla ven iz moje zadovoljne rutine, zdaj imava še novo nezakonsko posteljo, ki je pol metra višja od nadmorske višine prejšnje zakonske postelje, ki je vsako noč ostajala tričetrt nezasedena. Preluštno je.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: