Receptnik in rad imel bi jabuko.

Moje življenje je spet v skrajnosti. Tokrat v tisti nepretresljivi. Ko piškot s čokoladno filo glodam počasi, tega nikakor ne počnem zaradi jeze ali drugih negativnih nestrpnih občutij, ampak zaradi samega užitka, ki mi ga s piškotom sploh ne bi bilo potrebno potencirati. Verjetno je kriv ta za vse zlobni dež, ki me varuje pred negotovimi koraki, ki jih moram sicer vsakodnevno početi (tudi navidezno), in odtujuje od razvajenega hrepenenja po dalečstran-dopustu. Posteljo bi posiljevala cel dan, če mi ne bi človeška dolžnost narekovala kosila, raziskovanja po maminih receptih, ker zdaj pač postajam vešča v spopadih s štedilnikom in pečico, limanja kar enih slikic hrane v čisto mojo novo receptniško knjigo, kjer sem na naslovnici prečrtala besedo “rokovnik” in nad njo napisala “receptnik” in prepisovanja nekaterih preizkušenih napotkov za stvaritev sladko-biskvitnih in slano-hrustljavih konstrukcij.
Nora sem – tako bi rekla več kot leto nazaj o izgubljenem futureselfu, če bi imela čarobno kroglo, ki pokaže utrinek prihodnosti. Manjka mi le še ljubezen do rastlin, čvek z rožami in obvezno prekopavanje koreninic iz tegelca v tegelc. Potem pa res v celoti postanem človek, ki si ga ne predstavljam v tej dimenziji pod kodo Izgubljena. Ljubiteljica svoje mačke. Natz. Verjame v duhove. Šit, potem postanem duh! “Mrtva senca mladih dni, leto dela svoje,” začne obstajati kot povsem primeren citat.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: