V preteklem tednu ni bilo volje za nič drugega kot pa za ukvarjanje s tem, kako bi se prevroče stanovanje lahko transformiralo v hladno klimatizirano stanovanje brez klime, a z ventilatorjem, pri katerem lahko kar hitro pride do nesmiselne funkcije peštanja zraka, če nisi pameten. Jaz nisem.
Mi je pa uspelo – kljub potnim kapljam, ki sem jih nenehno zaustavljala s prtički – nekaj navdihujočega. Kot prvo iz liste receptov kuharske knjige, ki je v lastništvo mojih prstov, ki ne spremenijo le sestavin v hranljiv, ne še nujno čudovit obrok, pač pa tudi kuhinjo reinkarnirajo v bojišče zapacane posode, katere je vedno več kot bi je bilo potrebno, in organskih odpadkov, ki ležijo po pultu, po mizi, po tleh pa tudi po štedilniku, ker je pult tako majhen, sem povzročila relativno uspešno fokačo. Povem še na kratko brez konfuznih podredij: Kot prvo iz liste receptov nove kuhar’ce z debelimi platnicami sem spekla pici podobno zadevo in boljšo.
Potem se je shladilo, dež je vrnil asfaltu dušo, če jo ima, jaz pa sem na podstrešju spet dobila prostor za mehanizme skrbi. Grozljivo me tesnijo banalnosti – od tega, da ne morem v sicer ne tako ljube obmorske dežele, čeprav so tole moje zadnje ta prave počitnice, do tega, da ne mečkam nobenega papirja, ki bi moral biti dokončno zmečkan do jeseni. In teh papirjev ni malo. Ne sprostim se, še vedno ne!