Naredila sem piščanca z njoki.

Ga posula s sirom in gratinirala v električni krušni peči aka pečici. V originalnem planu kosila je bil sicer zapisan njok, več njokov, mizicapogrnise njoki, s koščki piščanca v smetanovi omaki. Ne rečem, da ni ratalo, rečem pa, da je pet koščkov piščanca na en njok skoraj mali piščančji overdouz.
Mhm, se strinjam s tem, da je tovrstno matranje (ali sproščanje švicljivih kapljic iz kožnih luknjic) za tak neželen rezultat veliko bolj zabavno od depresivnega ždenja za računalnikom, kjer ob valovih menstrualne labilnosti in obupanega dohajanja resničnosti, nabiram evrokovančke v mošnjiček za ponoven pobeg v deželo, kjer se ne razmišlja in ne mršči … Kar pa bi bila spet odlična podlaga za naslednjo podopustniško otožnost in kot vsak drug začaran krog, tudi ta lepo nakazuje na moč thanatosa v meni, torej tistega frojdovega destruktivnega gona, katerega ime zadnje čase tako rada omenjam. Spet sem mazohistka.
Rutina, ki ti vsakodnevno pišem romane in opevam tvoje plus lastnosti, zdaj te še ne potrebujem! Sem bila premalo časa daleč stran, da bi te pogrešala. Oh, da bi protestirala še v virtualnem svetu.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: