Tokrat pa četica pisanih skodelic.

Najprej sem na mizo, kjer še ni bila postavljena porcija tradicionalnih kruhkov, dobila nadljubko škatlico z malenkost božično mašnico in z minimalistično notranjo vsebino. Ob kateri sem bila menda razočarana (pa nisem bila!) pa punci pravita, da se mi je izrisalo na obrazu (pa se mi ni!), saj bi bili tudi sami razočarani, če bi po dolgoletnem napovedovanju, da nekoč za rojstni dan dobita stol, v roke prejeli le obesek s prvo črko svojega imena, ki sem ga sama mnogo let po rojstvu sovražila. Dokler nisem malo zrasla. Še vedno trdim, da je škatlica sama po sebi tako čudovita in za pojest, da je bilo tisto na mojem obrazu očaranost in ne razočaranje. Tudi obesek je presežek.
Potem smo se nabajsale z dobrotami, ki so nam na mizo bile dane, navidezno potolažili  sta me s tem (navidezno, ker potolažiti nista imeli nič), da me stol še vedno čaka, dobila pa naj bi ga šele doma. Tik pred vhodnimi vrati domače bajte sem raztrgala ovijalni papir – čeprav mi ga je vedno škoda – ogromnega paketa, dvignila pokrov in začela z odvijanjem sestavnih delov stola … Ti so se izkazali za barvno paleto (čisto po naključju za enako kot lani) šestih pikastih skodelic. menda zato, ker v stanovanju v divjini nimam lastnih skodelic, ki bi bile ponotranjene v moje sebstvo. Čudovito in zajokala sem drugače kot že mnogokrat!

Vmes je plavala še bodoča skodelica za moje jogurt-kosmiči dopoldanske obroke …

… Kot zadnji pa se je dvignil nekaj manj kot 30-centimetrski hranilnik piškotov. Do roba napolnjen s piškoti!

Seveda se spet hvalim neskončnemu Vesolju, a kateri pošastek se ne bi, če bi imel take prijatelje, ki poleg večne moralne podpore, tako potrebnega gossip čveka, tudi resnih življenjskih debat in brez obsojanja, vsako leto lepše presenetijo za dan, ki naj človeku ne bi smel pomeniti tako ogromno. Ampak zdaj vem, zakaj ta dan vseeno pomeni nekaj – ne zato, ker bi s svojim rojstvom svetu prinesla novo luč in ne, ker bi si želela škatel s pentljo, ki bi zadovoljevale moj materialni jaz, ampak zato, ker me ti dve babi s trudom naredita tako posebno, tako zaželjeno in pomembno. Vesolje, lahko počiš še enkrat, če se ti zdi, da pretiravam z glukozo.

Join the Conversation

6 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: