V lice sem dobila batino.

Potem pa še pritisk prešvicane majice. Fuj!
Pa ne zaradi morebitnega izzivanja, jezikanja ali kreganja. Ampak zaradi razposajenosti, poskočnosti in divjanja, ki ga je povzročil Flogging Molly band, irska punk-rock zasedba iz Los Angelesa, ki je že po defaultu zaradi keltskih ritmov sinonim za energično mahanje z glavo in opletanje z vsemi okončinami, ki jih človeški trup premore. Žarišče ljudi, ki ob melodijah in nažiganju izgubijo glavo in čutijo le udaren ropot in samoumevno premikajoče telo, je seveda tik pod odrom. Če se prerineš tja, že z namenom tvegaš, da prejmeš nežlehten komolec med rebra in padec med noge množice pa še par objemov s prešvicanimi nagci in tole batino v lice, ki si je prislužila cel naslov objave. Nisem bila jezna, le malo slabe volje sem bila, ta je pa že z naslednjim komadom izpuhtela. Ne moreš verjet, da taka glasba uspe tako pozitivno vplivati – tudi na to, da imaš takoj naslednji dan izpit, ki je grd trn v peti dodiplomskega študija, pozabiš. Izzveni bolečina, samo zaljubljen si še. Kinošiškarska dvorana je bila srečna, zabavna, komunikacijsko pa na zelo istem nivoju.
Flogging Molly dovolijo sproščen čvek tudi po koncu koncerta, delijo podpise, se sprehajajo po dvorani in se slikajo z ljudmi. Še taksi jim ukradeš pa se pritoževanje ne bo slišalo – mogoče zaradi tega, ker zapreš za sabo vrata ali pa zaradi noro naglas zašraufanega Nothing Else Matters komada.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: