Argumenti izpod čepinžnabljev izpadejo zares neverjetno?

Teden je bil pravi. Imel je vse. Bil je dolg, obenem pa je mignil tako hitro kot mini mačkon postane catzilla, če ga želiš umiti in našamponirati.
Pretres z Urško Čepin v prvi polovici tedna je butnil med spletne glodalce in priznam – do konca sem se že strinjala, da je tak način promoviranja pokojninske reforme pravzaprav prebrisan. Lahko preveč prebrisan? Ali pa vseeno premalo, ker je vseeno ves “mlad nabor intelektualcev, ki tričetrt dneva preždi na treh dvojnih v-jih” po prvem ogledu ostal izbuljenih oči, se počutil telečje in zroče v nova vrata in ostal zmeden do prvih odgovorov zdaj še bolj sklincane vlade. Prebrisano, sem rekla, protiargumenti se zares slišijo in vidijo trapasto. Potem pa še Mladić v drugi polovici menda zrežirano pride ven iz neke vojvodinske bajte … Ta me spet spomni na to, kako hitro narod postane švoh in kako še hitreje podleže pumpam svojih voditeljev, da lahko upravičeno izvajajo genocidno zločinske akte. Nah, nisem se uspela izognit medijskemu pompu, ki se mu sicer posvečam le v okviru svojega študentskega biznisa.
Bil je teden multiple skleroze, vsega hudega sluteč sem se usedla na stol pod žaromete savnastega učinka in v kamero povedala ta svoje. Ne toliko tistega, za kar so me prosili, sem pa skoraj prepozitivno predstavila položaj z “Eh, to pa ja ni nič takega.” Pa saj ni! Dokler te pač ne špika čudaška utrujenost, dokler se pač pijano ne prizibaš z avtobusa, dokler se vsak drugi dan ne bojuješ z bulicami v podkožju zaradi preteklih pikov in dokler zaradi rdečkastih lis na stegnih ne želiš na kratkohlačniški sprehod po živalskem vrtu. Na tega greš, a v dolgih hlačah. V bistvu je pa lepo, da se takih minusov ob opisovanju bolezni ne spomnim, a ne? Kaže na to, kako super mi uspeva prilagajanje na normalno zemeljsko klimo. Med čvekanjem sem nekajkrat zablokirala, se nekajkrat zakvačkala, da sem se štorasto odkvačkala, nekajkrat sem butasto pripomnila cvetko, zdaj pa čakam na posnetek, da se nasmejim.
Zadnje predavanje, zadnja urica joge, sončni geeki so pa že od prejšnjega tedna pod drugo kontrolo. Zadnje predavanje v semestru, v letu in v času dodiplomskega študija. S to skupino andragoške druščine in v tisti učilnici, kjer smo v prvem letniku imeli tretje predavanje. Ob enih, vse se spomnim. Po predavanju nas je šla polovica letnika, torej vsi, ki smo ta četrtek sploh prišli do faksa, na sok – poklepetat, obujat spomine in s “Sploh ne morem verjet, da se zaključuje,” na skrivaj točit solze. Naredili smo eno kofetkarsko fotko, popoldan pa ustanovili grupo na fejzbuku, da se bomo lažje dobivali za obletnice. Čisto slučajno pa sem dan pred tem pokasirala nadrealno dobro idejo za diplomo. Oh, da mi uspe realizacija!

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: