Paradajz še vedno spada med vesoljčkasto zelenjavo.

Lulati na stranišču lokala, kjer nisem stranka, ampak le mimoidoča, ki jo je zaradi litra popite kokte mimogrede prijelo, je neprijetno. Ampak nujno. Danes je k sreči kelnar že zapiral, tako da mi ni bilo potrebno naročiti tiste vljudnostne zaharmoni, ki bi me zacahnala kot stranko lokala. Tako mi je odleglo (olajšanje na stranišču, ki ga je čistilka ob koncu dneva ravno nadišavila, namreč), kot da bi me pravkar na sodišču oprostili tožbe spolne zlorabe petinsedemdesetletnega čmrlja s kosmatimi zobmi. 
V tem mesecu sem si uspela zastaviti dva cilja, ki nista sama sebi namen, ampak me zares ženeta k spremembam.
skorajizpolnjen Cilj številka 1:
Svojo modro žametno pižamo sem končno zamenjala za svetlo rumeno s čebelico, kajti smrčanje v kuhanju lastnega telesa in z mediteranskimi začimbami, če hočeš, bi bilo prenaporno. Telovadim! Komaj čakam naslednje jutro, da se s hrbtom uležem na asketsko trda tla in naredim nekaj vaj za trebušne mišice: 
– eno rundo z dvigovanjem ravno iztegnjenih nog do 90 stopinjske psiho poze, ki je še nisem sposobna, bom pa kmalu, 
– eno rundo z dvigovanjem pokrčenih nog in hkrati z dvigovanjem glave v “s kolenom U ĆELO” moodu,
– eno rundo izkrivljenih trebušnjakov in 
– eno rundo zasukov raznoraznih. S pokrčenimi koleni v levo, z glavo v desno, izdih.
Ta cilj izpolnjujem že dva dni. Tri, če štejem sredino večerno jogijsko urico!
skorajizpolnjen Cilj številka 2:
Pozabila sem plačati 12,21 evra vredno položnico za čvekanje po telefonu (ne šparam, samo tako dobro ponudbo sem si pred leti izbrala, da so kar naenkrat vsi bili na 040). Spoznala sem, da prvi opomin še ne prinese denarne kazni! Začela sem si na silo med zobe tlačiti paradajz. Češnjev, nečešnjev, soljen, nesoljen, med bučkami, s feta sirom. Ker je zdrav, sem rekla. Ker svojo rdečo farbo štuli povsod in ker je edini, ki mu še priložnosti ne dam. Trudim se že skoraj mesec dni (od 1. maja – se dobro spomnim!), okus ostaja tuj, ostaja nezemeljski in nikakor zasvojljiv. Vesoljec paradajz.
Vprašanje, ki se zdaj pojavi je, kako se bo zgodba z doseganjem teh dveh požrtvovalnih ciljev razpletla. Cilja sta vsekakor požrtvovalna, saj sem proti svoji volji popustila pritiskom naraščajočih šlaufkov pod popkom in zgoraj naštetim paradajzastim ukazom. Bom postala boljši človek? Bom dobila trebušček, da vsaj malo dol padeš? Bodo moje oči postale take, da bodo iz njih žareli paradajzi? Poročam v naslednjih epizodah Vesoljne izgubljenosti.

Join the Conversation

4 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: