A pot navzgor ni bila lahka.

Kot da je kdaj kaj drugače, vseeno sem si skicirala v glavi tako, da je vse k meni prišlo samo od sebe, pri čemer je poudarek na skicah.
Nisem več pod vplivom odlične socialno-varstvene prakse iz Drage, čeprav sem še vedno navdušena nad idejo in uspehom. Nisem več pod vplivom Škisovega divjanja, ki je razmejil pirčkanje na travci in pretepanje pred odrom, ko smo se vsi končno našli med maso ljudi in se prebijali skozi gužvo proti domu, potem smo vsi po vrsti spoznali, da nismo več za stvar. Smo bolj za pirčkanje na travci in za reševanje sveta.
Še vedno mi uspe graditi neresnične svetove, v katerih so torte, šampanjčki in cela sreča. Tako kruto in neprijazno je, ko hišici nekje vmes pozabim vstavit en cegu (opeko!) in se ta zruši v lastno klet. “Ljubim te,” ti rečem¸. “Ljubim te,” mi rečeš. Na balkonu ponoči, preden nebu začne puščati mehur. Misli pa ostajajo blodnjave in ne najdejo zadovoljstva, pod vodenim slapom se nakremžijo in v zmedenosti ne vejo niti, kam bi se pospravile.
V resnici je bilo tako, da sem se borila z vekami, nakar so me veke premagale in nisem več videla Večnega sonca brezmadežnega uma. “Podarim ti karto za rockotoško rajanje,” mi rečeš. “Jaz pa tebi,” ti rečem. Deževne kaplje prinesejo svežino in pomirijo s svojimi trki ob asfalt.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: