Ne beri.

V bistvu je bil tisti dan, ko sem zaradi poznovečernega guljenja črk na tipkovnici (zraven spada še musaka ob 1.04 zjutraj) spala le trikrat po 60 minut, potem pa na faksu travmirala po pomoti predčasno eno uro, nakar me je zbudil sadni čaj ob udobnem klepetu, da sem zares lahko z zavestjo spremljala vse nadaljnje študijske postopke tistega dopoldneva, še najboljši. Sem prišla domov, nekdo me je zavil v črnobelo deko in me posadil na povštre in zasluženo brezslabovestno sem nadaljevala, kar sem brutalno zaključila ob desetdosedmih zjutraj. Celota tega tedna je sicer totalen FAIL
Fail se torej vleče od sobote, ki je bila zadnji trenutek rezervirana za morskost, potem pa je to morje padlo v morje, ko sem po dobrem balkonskem pikniku preprečila vstop v lokal še ostalim petim dvonožnim prvakom, z alkoholnim jokom, ki ga običajno ne prakticiram, ker zelo dobro lahko bruham slano vodo tudi brez hlapov OH spojin, pa sem pospremila svojo ponočnjaško darjado. Izgubljenado. Iluzijado. Kar češ.
V takem istem tempu so me fail vibracije na skrivaj spremljale še naprej do današnje sobote, ko moram zaradi prejšnje sobote zmečkat štajerski vikend in obisk klaxon grupe pod brezplačnim nočnim svodom. Pa ju zabrisat v reciklažo in upat, da do naslednjič pride ven kaj podobnega. Življenje, jebi se.
Normalno sem danes na gorenjski konec pozabila vzeti popkovino z adapterjem za mobilno mašinco, ki je zaprla svoje oko takoj, ko sem se razpakirala v svoji na pol vijolični sobi. Utrujena sem od pretekle noči, od preteklih noči in utrujena od prihajajočih dni, ko me čaka še toliko samodisciplinskih ukrepov, potem pa še konkretnih posilstev, razkosanj in pokopov žrtev v polju živega blata. Prelitem z betonom. Naj tam ostanejo za vedno. Maj bo krvavo siten.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: