Objem deluje terapevtsko. Fizioterapevtsko.

Končno so se s sredine Desktopa na temle mojem desetinčniku odstranile pikadoc ikone z raznimi cmok-v-grlu-naslovi in jih nadomestile s02e06 do s02e21 comunity mapice, novi house, family guy, american dad in še nekaj ostalih iz tega tedna. Vsaj do ponedeljka so oni tisti, ki bodo počohali moje utrujeno oko, ko bom kliknila “Pokaži namizje” ikono v quick start meni vrstici.
Pričakovana tesnobna in antisocialna stanja tedna so se v bistvu izkazala za še posebej ne tako obremenjujoča in tudi zaključek empirične raziskave sem pisala v stoje – z odprtim iTunes programom, ob kozarčku džintonika in v zakajenem prostoru z desetimi ljudmi, od teh je bila ena novopečena gospa diplomantka tistega dneva, druga pa portugalski obisk za praznike. Sprehod skozi Tivoli do Nebotičnika naslednjega dopoldneva je bil več kot pravljičen, prehitro je minil in do znakov utrujenosti ob totalno sproščenem tempu sploh ni prišlo.
Vsak dan so se mi po glavi podile misli, kako bi bilo najbolj optimalno obeležiti vikend seminar v škocjanskem raku, ta dogodek, ki se ga niti enkrat nisem poveselila do pozne ure ponoči tik pred odhodom, ko sem si na glas rekla, da bo super to v sklopu faksa res zadnje uradno druženje s sošolci. Pa je res bilo. Na mobilni mašinci še ure nisem čekirala, čeprav smo na trdih stolih morali posedati po nekaj ur skupaj. Tako skuliranima profesorjema še nekaterih popolnoma neverjetnih izjav in zbadanj ne moreš zameriti, niti tega potem zvečer ne, da se ne želita priključiti masovki, ki igra activity.
Seveda so se tudi nenačrtovane nočne ure pridnega tipkanja, da se je pod prsti kar kadilo, naslednji dan transformirale v občutek koristnosti in produktivnosti, prišlo je do ponovne ugotovitve, kako vsestransko potešena sem, če imam dela in neobkljukanih točk na google tasks seznamu preveč, več od normalnega, še kave mi ni potrebno pit, energy drink pa samo zato, ker je dobrega okusa. Za epilog si privoščim kino večer v družbi najljubšega fanta. Večer je romantičen, ker ob pogledu na robotskega aliena, ki iznenada skoči na platno, v reakciji njegovo roko prilepim čez svoje oči, v naslednjem hipu pa skoraj že sedim v njegovem stolu.
Sedim v spokojnosti balkonske blazine in paše tako močno, da občutka izpopolnjenosti ne bi mogla bolj zadostiti. Bosi nožni prsti s podplati v rahlem vetrcu plujejo in klepetajo z negolobjimi ptički, ki so v tem atrijskem parku sredi mesta našli svoj raj že desetletja nazaj. Huh, čudovito je.

Join the Conversation

2 Comments

  1. Haha, zdj sm mogla prov še enkrat prebrat o kakšni enki govoriš 😀

    Ammm, veš da sm po mojem res enko dala al pa minimalno dvojkico, nimam zdj dnevnika pr seb, da bi pogledala 😀

    Joj, zdj sm se pa nasmejala … 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: