Opekline v prvi polovici aprila

Brez dekce in s tonami fotografske opreme. Ne, jaz sem samo čivkala in grulila zraven, kradla svež kisik ostalim in si požgala ramena in nos. Zjutraj sem šla najprej do volišča/referendumišča, kjer sem vpričo grdega pogleda obkrožila svojo odločitev, ki je zvečer tudi povsem pričakovano pogorela, potem pa kupila malico za celodnevno pohajkovanje, ki je ostala nedotaknjena do danes. Mesni ljubljanski burek in cerkniška margarita s koruzo sta sendviče brezkompromisno obsodila na kurjenje v avtu. Pa smo poiskali travnik, tam ob jezeru, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha ogrlice, potem pa še na kupih peska, kjer so bile zvezde objektiva Jana Troha obročki … Dokler nismo šli čohat mačkona, vsega ogromnega s svojo dolgo dlako.
Največji uspeh je ta, da sem si neobremenjeno privoščila dan, nedeljo, z vsemi žarki in brezoblačno modrino. Kako škoda bi jo bilo preždeti za računalnikom, kjer bi sicer obvezne naloge prelagala iz ure na uro, medtem ko bi čas bežal ob nepomembnih in travmirajočih klikih. Taka sem, ko je od mene za pričakovat nekaj konkretnega, pa se mi za kaj takega nikakor ne ljubi ukvarjati z zelenim gumbom, kjer piše “ON” pa se na tej drugi strani nikakor ne uspe zatakniti. Ko gre preveč zares, kot gre zares zdaj, ko se na zadnji dan hecam s kodiranjem intervjuja pa še na polovici nisem, postanem šele aktivna. Zato je fantastično, da včerajšnji dan ni šel v nič. Danes me tako grejejo še rdeča ramena in nos. In svež zrak z zmanjšano količino smoga … Človeka, ki večino časa preživi v mestu, izčrpa – smo ugotovili.

Join the Conversation

4 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: