Ena limeta.

Pa saj sem nenehno nafilana do zadnjega praznega balončka na desni strani moje betice, ampak tole zdaj je v primerjavi z nekaj večeri nazaj zmaga. Zmaga za vse samoanalitične rite-nevrite, za lajanje na nedolžne vsaj v tisti situaciji, zmaga za moj skrajno obremenjujoči, jezni in obupani miselni tok.  
Kanta, v katero zapiram vse, kar mi moj obljubljeni notranji mir kakorkoli ogroža, je (padajno – ponovno?) eksplodirala. Ob pomoči n kozarcev mojito okusa (vprašanje večera se je šlatalo z “Zakaj dve slamici? A res, da bolje zgleda?”) in s še dvema pokerfejs priigranima štamprla (to je dvojina za štamprle!) brandyja je kot posledica na sonce usekalo. A kaj? To nesoglasje med iluzijo in realnostjo. To nedojemanje vedenj, ki so na dark-side-we-have-cookies tako logična. Vse te komunikacijske zadrege, ki bi bile lahko tako enostavno prebavljive, če bi šli ljudje s črko za črko. Potrebujem eno razumevanje, potrditev k razumevanju. Ni čudno, da sem na koncu ta zajebana.
Pa tako dobro je šlo tisto s potlačitvijo in z usmerjanjem na navidezne tekaške superge in boksarske rokavice. Spet sem jih sezula, ne ljubi se mi več! Vprašanja, zakaj pa jaz nisem šla, so prepovedana, a ker tega ne vedo vsi, se tako samo kislo nasmehnem (upam, da v resnici nasmeh izgleda ljubko in neprisiljeno) in skomignem z rameni. Na noter pa norim. Ker imam najraje na svetu možnost, da rečem “Ne.”

Join the Conversation

4 Comments

  1. Ne vem, komu si jo tlačla letos, si mi bla pa od lanskega leta inspiracija in sm jo mogla še jst ukrast 😀 – naslednjo noč se mi je pa še sanjal o tem. Velik vpliv maš Jana! 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: