“Oseba, s katero grem jutri na kakav, je na moji lestvici daleč za tabo.”

Netoleranca mi prihaja pod kožo. Ne samo do laktoze, ki me uvršča med manj razvito vrsto ljudi (menda so tolerantni na drugi strani že naredili evolucijski korak naprej) in do neumne gužve na busih, nad katero zadnje čase udriham vse preveč, pač pa moja netoleranca vse bolj vključuje tudi komunikacijske zadrege, ki na mojem obrazu sprožijo radioaktiven pogled in namrščene obrvi. Potem sem pa jezna na cel svet.
Ne osredotočam se več toliko nase in na svoje potencialno zadovoljstvo, ampak kar gledam naokrog ogroženo in iščem pošasti, katerim se brez upiranja podredim. Volja v uricah zasužnjenosti je obupna. Teden, ki pride, bo pravi, da se spremenim nazaj v egocentrično in naduto in “it’s so FLUFFY!” dekletce, ki je hkrati zelo prijazno do sobitij (saj bom vendar tako zadovoljna sama s svojim organiziranim, tiptop življenjem, da pošastnega ne bom več videla) in me bo to še dodatno osrečevalo. Kljub praznini in samoti na dveh kvadratnih metrih spalne površine, bom užila vseh tistih nekaj dni prihodnjega tedna, še vedno pa to dejstvo hudičevo slabo sprejemam. Kasneje se občutka mravljice med velikani človek (jaz) lepo navadi, na koncu pa pride celo do godrnjanja, ko človek (jaz) dobi nazaj pod kovter to tako potrebno družbo … 
In potem se je zaradi potresa na Japonskem dan še bolj skrajšal!?

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: