Na srečo ne najdem mašince za pošiljanje sms sporočil …

V sklopu s tem, da hodim spat od polnoči do enih, zjutraj pa vstanem lahko ob sedmih, lahko pa šele opoldne, potem imam zajtrk čisto odvisno, kosilo čisto odvisno, večerjo čisto odvisno, čez cel dan pa tako uspem nenehno hrustat čips in lizat čokolade. Trpi želodec, trpi prebava, trpim jaz, ker sem tako nezadovoljna s takim načinom, še bolj trpim, ker ne naredim kaj veliko, da bi bilo drugače. Na nedeljo, kot je tale, se odločim sfurat en zdrav dan s primernim časom vstajanja, s primernim lahkim zajtrkom, lahkim riževim kosilom in še nekaj bolj lahkotnega za večerjo. Brez čipsa, brez čokolade, z veliko vode, s pokončno držo za računalnikom, z malim sprehodom po svežem zraku, s filmom za lahko noč, čez dan pa z nekaj uspešno opravljenimi deli za faks pa še urica za službico.
yeahright
Spala sem do enajstih, več kot bi bilo potrebno, zajtrk je bil že lahek, jugortast in koruzno-ovseno kosmiški s pomarančnim sokom, za kosilo je bila pica. Sprehod? Ah, kje, je preveč megleno. Faks? Ah, kje, bom jutri. Služba? Pride na vrsto šele ob poznih večernih urah, ko tako ne bo več časa za ogled filma. Čips in čokolada k sreči ostajata nedotaknjena, flaška z vodo pa se pridno prazni in polni, kar je edino pohvalno. Norim po stanovanju, se pogovarjam na glas, pizdim tudi čez tako nabit hladilnik, pomita posoda in obešene cunje me ne pomirita. Še poltergeisti in mobitel so se skrili (mobitel v dobro odnosov), saj si mislijo, da sem usekana.
 Vsekakor bi bil po petih mesecih že čas za frizerja.

Join the Conversation

4 Comments

  1. če kaj pomaga … sem jaz v soboto sedela pred TV-jem toliko časa, da me je konkretno začela boleti rit … in potem sem sedela dalje 😀

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: