Plemenska razpolovljenost

Ahhhtung! Objava je napisana v dvojini. Lahko si predstavljaš, da me je doletela shizofrenija, ali pa sem tekom bivanja v dvoje pomotoma in nezavedno posvojila obliko “midva” namesto, da bi ostala pri svoji “jaz” ednini (nekako podoben fenomen se pojavi, ko par dobi malega kričača in potem mamica pravi, da pridejo kasneje, ker so se ravno pokakali in se morajo previti), lahko pa zanikaš zgornji dejstvi in si misliš, kako hudo dober način pisanja uporabljam tokrat … 

Nisva šla v Mehiko. Jaz že zaradi nesposobnosti uporabe spontanih pritrditev, kar zraven vključuje še vprašanje časa in denarja, on pa je svoj gotovi “ne” pokazal šele v zadnjih dneh, ko je do konca pretehtal možnosti. Zato sva preteklih štirinajst dni izkoristila za hm … Igro Delajva se, da je celo stanovanje samo najino? Generalno čiščenje enkrat na mesec se torej ni razdelilo na štiri dele, ampak na dva, posoda v koritu ostane do večera ali pa najkasneje do jutra nepomita in zapackana, v hladilniku zasedeva vse police, če je nujno, izposodiva si čips iz ne-najinega dela špajze in novega seveda takoj naslednji dan vrneva na približno iste koordinate špajznega prostora. Cunje zvečer pustiva na pralnem stroju v kopalnici, tudi spodnje gate lahko ležijo na tleh za kopalničnimi vrati, dokler dokončno ne pustijo okvare najinega vidnega polja, ko je potrebno tujek (gate) pospraviti v koš za umazano perilo. Vse je naštimano na malo bolj sproščeno frekvenco, seveda pa sproti skrbiva za red (v tem primeru jaz in moja z redom obsedena narava) in stanovanje nima priložnosti, da postane simulirano prizorišče bombnega napada. Najboljši del pride zvečer, ko se lahko tuširava pri odprtih vratih kopalnice, ko se lahko z golo ritjo sprehajava po kuhinji in ko ni moteče, če delava pri odprtih vratih sobe, kjer imava svojo pisalno mizo.

Na petindvajseti strani opisa pozitivnih točk, zakaj je v stanovanju lepše, če nas je manj, začnejo kapljati še točke, ki opisujejo pomanjkljivosti. Ni jih toliko, imajo pa kar močna izhodišča. Praznina, to je prvo. Malo manj družabno, malo bolj samotarsko, malo manj zanimivo, v splošnem malo bolj prazno in brez nenehnega šundra v kuhinji ali kje drugje. Brez trkanja na vrata, ki običajno prinese kakšne nove razburljive novice, predvsem pa najbolj strašljivo zame, strahopetca stoletja, ko se še moj najljubši cimer spakira za čez noč drugam, ker tako ostaneva le jaz, Jinx in vsi duhovi, ki odpirajo vrata, če jih ne zaprem dobro … In bolj tvegano zame, pozabljivca stoletja, glede pozabe ključev v košarici za ključe, ker se možnost, da ne bo nikogar doma, zmanjša za več kot polovico.

V torek dobiva družbo nazaj, nad čemer se ne pritožujeva. Res se ne, a hkrati posanjava malo za naprej, kar je popolnoma logično, dopustno in človeško, a je tako?

Pod črto! To, da zvečer ne morem kar tako pustiti umazanih cunj na stroju, ni zame nobena grožnja. Lahko bi jih, ampak zavoljo spoštovanja do preostalega dela tima in zavoljo nenapisanega pravila, da vsak pospravi svoj kupček dreka (midva še tistega, ki je zakopan v peskovnik, onadva pa še tistega, ki je pobubkan po tleh pisarne, v kotu straniščnih ploščic in v špajzi na tepihu), je čisto prav, da to delamo samo, ko imamo alkoholnega mačka in ko drugih polovic ni doma.

Join the Conversation

2 Comments

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: