Tako sem v preteklem mesecu pozabila na utrip faksa, še vedno pa sem ob koncu dneva padla dol – in nisem se geekovsko zabuljila v neskončen niz epizod serij (to počnem šele sedaj), nisem hodila v kino in brezsmiselno žvečila kokic, nisem divjala cele noči pod žarometi ali se kaj več podružila z ostalimi pojavami, na drugi strani pa spet nisem zaslužila čisto nobenega evra več kot pa mesec prej, vseeno sem uspela pokvariti svojo brezžično miš, vsaj enkrat tedensko sem pod vplivom stresa doživljala svoje histerične momente in uničevala življenja najljubšim, vse skupaj je minilo kot blisk. Medvedje spanje, pha!
Sem pa pridno opravljala svojo prostovoljsko funkcijo še naprej, hodila sem na rekreacijo in se pustila malo pošlatat dohtarjem. Ograje med delavniki in vikendom še vedno nisem postavila, nezdrav življenjski ritem sem prepustila nadaljevanju.
Z jutrišnjim ponedeljkom se torej začne moj zadnji letni semester in oh, kako tragično se v bistvu tole sliši. Nekaj resnejšega se začne šele s torkom, tako pravi urnik, ki mi tudi tokrat obljublja le tri učne dni na teden, in oh, takoj je tragičnost nekoliko manjša.