Hrošč kot napaka v sistemu

Potem sem se končno zrisala nazaj v lepo podobo, začutila povezavo med svojim notranjim mirom in čisto zunanjostjo (oprana žehta cunj, lesketajoča posoda in prazno korito, mehko lasovje, natančno nalakirana roževina itd itd), a je v meni bival in končno še zažgečkal s svojimi tankimi in srhljivimi tacami še najneumnejši hrošč. Ta bi lahko imel povezavo s še ne uresničenim začetkom učenja za torkov izpit (ki ima btw že status potencialne odjave – odkar so namreč podražili položnico za četrti rok s težko sprejemljivih 40 na vesoljno nesprejemljivih 120 evrov, se tudi s prvim rokom ni več za zajebavat!), ampak te povezave čudaško nima. Povsem logično ima hrošč v podnaslovu zapisano mojo stopnjo kondicije (K) v primerjavi s tempom, ki ga zahteva življenje (TŽ), kar bi bilo sicer čudovito, če bi imel znak v sredini svoj kljun obrnjen proti TŽ, ne pa proti K. Tempo življenja je grozljivo pohitel, zahteva vse višje preskoke čez ovire, pošilja tako velike mesne kroglice (aha, asociacija je iz risanke), da te speštajo in spremenijo v še eno mesno kroglico, če nisi previden. Kondicija na drugi strani pa … Celih pet minut hoje brez utrujenosti zmorem, pri desetih se že megli, petnajst minut pa povzroči, da me gor drži samo še hrbtenica, ki boli, noge pa silijo k tlom in ker ne pridejo do tal, se vlečejo za hrbtenico. Da bi bila na cesti kakšna luknja, bi noge ostale točno tam.
Počasna sem, špelapočasnela. Ko grem na vlak, se že petnajst minut prej pripravim na odhod, potem pa vseeno hitim, še vlak zaradi mene povzroči zamudo (uh, kaj takega – pozdravljam gospoda v modrem in s piščalko v ustih, da še ni zapiskal, ko je videl mene kobacati se čez tire!). Naprej drobencljaje, na koncu koracaje, ljudje gledajo, eden na sto še vpraša, če sem okej. Seveda sem, kričala bi na pomoč, če ne bi bila okej!

Zdaj bo skrajni čas, da nekaj naredim. Za kondicijo, da ujamem tempo, da ne bom več utrujena in pohabljena. Čakam sonce, čakam par injekcij vitamina b12, čakam duracel zajčkasto baterijo ali čakam nekaj, da me psihično in fizično dvigne. Najprej to, potem lahko začnem skladiščiti zabojnike moči. Uničiti najtrdovratnejšega hrošča (ker je neumen), mu potrgati tanke in srhljive tace, da ne bo več žgečkal in to je moja poznojanuarska zaobljuba.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: