trapped before december

Zdaj kimam tistim, ki so november razglasili za najbolj beden mesec v letu. Deževna depresivnost mi je bila sicer od nekdaj všeč, tudi speštani kupi listja na pločnikih imajo svoj čar … Ampak ko me november s svojimi bacili in virusi ne izpusti iz krempljev? To mu zamerim, seveda. Na dan pred decembrom sem se tako prepustila antibiotikom, čeprav mi je bilo jemanje le-teh predpisano kot povsem svobodna odločitev in odločena sem bila, da škatle ne odprem, ker nisem kaj preveč ogromen zagovornik tabletkastih stvorov, če ni nujno. Če ni nujno … Očitno je bilo nujno!

V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje – on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.

Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.