V najinem brlogu tako vlada izredno stanje. Že drugo noč sva spala vsak po svoje – on na kavču, jaz pa majcena v postelji za pet. Nisva na bojišču zaradi po tleh ležečih štumfov ali kaj podobnega, samo spoznanje, da si že tri tedne izmenjujeva smrkljaste mehurčke, si hkrati kuhava čaje in mešava lekadoleplusce, v tandemu smrčiva zaradi zabasanih dihalnih poti in tekmujeva, kdo dlje časa rabi, da se odkašlja, je doseglo drugačno taktiko spopada s prehlajenimi organizmi. Na drugi strani sem jaz tista skeptična, ker vseeno dihava isti zrak in prepoved lupčkanja in čohanja najbrž ne bo dosegla želenega. Bah.
Trenutno sanjam o neutesnjenem decembru brez občutka, da bo na silvestrovo nečesa konec (razen tega, da bo številka 10 poteptana, big deal). Ne želim, da december mine hitreje od 31-ih dni, ne želim pospešenega tempa in dirkanja čez trupla utrujenih iskalcev presenečenj slash uresničevalcev želja razvajenih mulcev. Kuhano vino naj bo, lučke naj bodo, darila pod smreko naj bodo (tudi pod mojo, če bom imela trenutek), pretiravanje z vsedecembrskim rajanjem in divjanjem naj si pa kloni božičkov, miklavžev in dedkov mrazev zatlačijo v rit. Zmernosti sem vedno vesela.