Prežgankofobičnost

Za kosilo smo imeli prežganko. Prežganko! Takoj sem bruhnila v jok. Ne toliko zaradi mizernega stanja v mojem želodcu in ponorelega prebavnega sistema, kot pa zaradi same prežganke, slavne župe, ki mi je v davnih vrtčevskih in zgodnjeosnovnošolskih časih grenila kosila v kovinskih krožnikih in mi za celotno nadaljnje življenje pustila travmatične črve med mojimi brbončicami in v že tako občutljivem goltalniku (brbončice so z goltalnikom ključnega pomena pri uživanju hrane).
Prežganka je ogabna, prežganka je fuj z veliko začetnico in ne kuhaj mi je za kosilo – tudi če mi bo rešila presaditev mojega želodca in čeprav sem hvaležna, da nekdo kuha kosilo.
Sneg, zdravi zobje, zdrave dlesni in brez zobnega kamna, štirinajstdnevni počitek oziroma prosto življenje, prva ustvarjalna delavnica brez ročnih spretnosti vodje je za mano, pozitivna računica prihajajočega meseca in filmsko popoldne so popolnoma brez pomena, ker se nos, grlo, kašelj, zdaj pa še želodec, ne spravijo v svoje normalne okvire, ki bi mi omogočali živahno funkcioniranje v svetu! Kot da bi bilo imunski sistem tako težko postaviti nazaj v nevremensko pogojeno stanje, pha.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

%d bloggers like this: